Alojz Ihan
Jegulja
Jegulja
Tista jegulja, ki sem jo sedemleten zagledal med muljem v morski plitvini in nato izprosil od ribiča na pomolu veliko harpuno in skočil v morje in jo prebodel s prvim zamahom; tista jegulja, ki se je potem ovila okoli harpune in se z usti zaganjala proti moji roki, s katero sem držal harpuno in kot obseden plaval proti obali; tista jegulja, ki je na obalnem pesku še celo uro krčevito umirala in kljub temu ves čas ovita okoli harpune strupeno sikala proti meni; ravno tista jegulja se mi je zalezla v sanje in se potem vsako noč, leto za letom zavijala skozi moje zenice in mi kotila v lobanji žive mladiče, vsako noč nove in nove, stotine mrzlih klobčičev, da sem se zbujal od pritiska, ki mi je hotel raztreščiti glavo; ravno tista jegulja, ki sem jo sedemleten usmrtil s harpuno, je potem živela še mnogo dalj časa, kot bi lahko živela katerakoli jegulja.