Andrej Brvar
Te čebele,
Te čebele,
kako kar naprej izstopajo in vstopajo v intimnost široko razprtih cvetov, kako z rilčki kar naprej rijejo po črnikastih plodnicah in brazdajo po brazdah, kako s telesi kar naprej razmikajo prašnike in jih potresajo, da se jim črnikast cvetni prah vsipava med dlačice na oprsju in obročastem zadku. Te čebele, tako nedoumljivo, tako neodjenljivo, tako slastno zapredene v ljubezensko igro na razcveteni gomili nje – nje, ki si ji v razpoko šolske klopi zatikal prva sramežljiva pisemca in pesmi, pesmi, vse več pesmi, rimanih vsevprek, ki si jo ob sladko nemirnih večerih cele ure čakal pred glasbeno šolo in otresal sneg z dežnika, ko je postal pretežak, ki si ji v blaženi poltemi dijaškega stojišča kradel prve drhteče poljube z očesnih kotičkov, z vročih ušesc, s kotičkov ustnic, ki je za vse večne čase pokopana pod tem žužnjajočim razkošjem, in z njo, za vse večne čase, del tebe, najboljši, najbolj pristni, najčistejši del. Te čebele na gomili nje – nje, ki je zate, srečneža, nikoli ni nehalo biti, kot bi je nikoli ne bilo, ki je zate, po milostnem čudežu spomina in poezije, kar naprej stara štirinajst let, in lasje, nabrani v konjski rep, ji kar naprej opletajo po vratu. V popoldanski izmeni obiskuje 3. e dve leti za teboj, latinščina in matematika ji povzročata težave, pravijo pa tudi, da ni nobena lepotna izjema, nobena roža mogota, ampak ti si je poln do bolečine, do norosti, in zato ne moreš še domov, zato zaviješ na Gosposvetsko, med nove stolpnice in
bloke, in pomisliš:
Mogoče je že legla moja mala,
ob postelji svetilko si prižgala.
Mogoče bere pesmi moje
in zavzdihne: “Ljubi, misliš kaj na dekle svoje?”
Dekle moje, punčka zala,
pod tvojim oknom ljubi se spotika!
Veš, zdi se mu, da luna mu mežika,
da cesta živa kača je postala.
S prijatelji je nazdravljal ljubim nožicam,
rdečim in črnim hulahop nogavicam,
za čeveljčke bele
so zdravice donele,
za spodnje krilo
se je po grlih vlilo,
za tvojo blazino
in posteljnino
pili so dalje kraško črnino,
pili po kravje
na tvoje so zdravje,
za tvoje sanje,
za mirno noč,
zvrnili so žganje
in, tiho pojoč,
še dva bokala.
Zate so se ga, mavre, napili,
se zate povsem pogubili,
ljubezen moja mala.