Andrej Brvar
Oreh novembra
Oreh novembra
Adijo, prasketajoči pomladni ognji in črni zemljevidi požganih trav, ki so pognojile travnik za potokom; adijo, poln jerbas pasjih mladičev, ki jih je gospodar sredi marca prinesel na sonce, da je rjavo mežikalo in se nerodno prevračalo; adijo, aprilsko nebo, modro kot encijan, in brezkončne črede majskih oblakov, gnane od južnika z napetimi lici; adijo, nenadni, orjaški kumulus, ki je nekega popoldneva kot sanjska ladja zdrsel po strešnem slemenu; adijo, mirno zasidrani nočni oblaki, polni mesečine nad zvezdno globino, in v junijskem mraku kresnice – kresnice, ki so se dvigale iz kopriv in jasmina in se mi zgubljale v krošnji kot v pravljici; adijo, nemirni, osvežujoči, po daljavah dišeči veter, ki mi je omogočal spregovoriti vsakokrat, ko je zavel in sprožil tóliko dogajanja naenkrat; adijo, tisti julijski dež po dolgem, razžarjenem dnevu, pravzaprav le šumenje dežja, od daleč, od sosednje vasi, dežja, ki smo ga nestrpno pričakovali, on pa, gizdalin lesketavi, ni in ni hôtel priškropiti tudi k nam; adijo, vinograd na kolcih, ki črtkano prekrivajo hrbet nasprotnega hriba, adijo, zeleni oboki sklonjenih trt, ovešenih z grozdi, ki so se avgusta medili v sončnih brezvetrjih; adijo, daljni bukovi gozdovi na levi, oktobra prevlečeni z bakrom, in vonj izabele izza ograje; gospodinja s predpasnikom in pikčasto ruto, adijo – vsako jutro je s cekarjem šla čez dvorišče, za njo pa je stopicljal petelin; adijo, črna pasja mrcina v vozlasto zameštranem kožuhu in mačka na kupu jajčnorumenih buč in bučmani mali, kričavi, z bosimi nogami v travi od jutra do poznega večera – oprijemali so se mi vej in jih potresali, jaz pa sem jim trosil svoje sadeže, ovite v zelene, po jodu dišeče lupine … Zdaj vem: sam čudež, se nisem zavedal, da sem tudi živel sredi čudeža. Zdaj vem … zdaj, ko mi je veter potrgal vse liste od zgoraj navzdol in jih raztresel tam spodaj. Tam spodaj pokljajo v blatu kot kraste … in mraz … kako me grizlja, kako gloje v golo ožilje … Sokovi ne krožijo več … Ne čutim več vrhnjih, najtanjših vej … Strašna, nepremagljiva utrujenost povsod … Zaspati … zaspati … o zadnja sladkost …