Robert Simonišek
Nova Luna
Nova Luna
Skozi provincialno mestno jedro
si mršči lase latino glasba,
z vseh strani ograjena
v zbor visokih gozdov.
Beli zobje se nasmihajo,
omotični razum odlaša poteze.
Večer je razpet nad pričakovanji.
Češnje tipajo majsko bistvo
in zrak preceja vse,
česar nismo znali ubesediti
v načinih dnevne svetlobe,
priprti med urinim kazalcem
in praznimi ulicami.
Temni baker s streh se zliva
čez dišeča lica in obrabljene oči.
Za zaprtimi vrati hrama
mežikajo starodavne prerokbe.
Tudi nocoj veter orje krošnje
in vrača odmeve vedno istih imen,
ki potrebujejo naš glas.
Si upamo priznati, da nas edino koža
odveže od zemlje in zaustavi čas?
Hiša, v katero sem vstopil, ima pet sob.
Vse bele plujejo proti oranžni gmoti,
ki je ne motijo moje navade.
Nekaj časa bom še sedel na verandi
in se poslušal. Nato se bom spustil
skozi vrt, v še en običajen večer.
Pazil bom, da ne bi zmotil roba
med mano in polno luno.