Robert Simonišek
Grad
Grad
Ni bistveno, ali sem na južni
ali na severni strani Alp.
Vedno je pot, ki sprašuje mah,
kam oblaki raznašajo vrhove,
in nihče me ne ustavi na strmem,
ne brani pred zgodbami,
ki so jih razgreli stezosledci.
Ko stopam v sredino in razruvan zid
vpija veter nad stolpom, molčim – isti in drug.
Kamen grabi kamen, ki zlagoma izgineva
k temeljem, v kleti, ki ne prepuščajo
netopirjev.
Žarki razgrnejo bršljan med sivine,
ki se mečujejo s sencami bojevnikov,
in skozi stopnišča, ki jih stoletja
ne bodo zmogla preteči, lijejo
sopeče silhuete ljubimcev.
Ni bistveno, ali sem na vzhodni
ali na zahodni strani Alp.
Ko se ponovno oddaljujem,
me ne dosega raskavi zven njegove samote,
ki se lahko ljubi edino z zrakom.
Preden lahko zaspim,
pred seboj izgovarjam nove doline,
kilometre luči in obljube,
ki jih je potrebno izpolniti.