Robert Simonišek
Vrnitve
Vrnitve
Včasih je treba rezati Atlantik,
drugič Tihi ocean, kakšno leto le potoke.
Vračamo se od vsepovsod,
obujamo minule in med premori,
ki odpočijejo vid, mislimo na manjkajoče,
ki šepetajo onstran fresk.
Plamen raste, veter odmika krošnje
in ptice se vdajo večeru.
Kadar potrka neznanec,
mirujejo višine, mirujeta politično
in versko prepričanje,
čeprav nekdo za vrati sumi,
da gre za poganski shod.
Vsi apostoli različni po višini glasu,
en obraz, roka, ki jemlje z dolge mize,
vsako leto bolj preudarno,
med škrebljanjem obrabljenega pribora,
praznino nedoseženih dejanj
in tistim, kar prihaja.
Ko se utrnejo pomeni,
se pritajijo viharji izgnanstev,
ki so nekoč razmaknili oblake,
sneli nedelje s tečajev zguljenih vrat
in je neslišen pozdrav ženskega krila,
prhutal skozi pomladi,
drvel proti ciljem s hitrostjo kometa,
ki ne pozna vrnitve.
Nagibamo se k svetlemu jedru,
poravnamo brvi, ki nas ločene vodijo
čez zime, čez kalne vode.