Julija Potrč 
Translator

on Lyrikline: 2 poems translated

from: 斯洛文尼亚文, 芬兰文 to: 英文, 斯洛文尼亚文

Original

Translation

SI – Gregor Podlogar

斯洛文尼亚文 | renshi.eu [GR-SI-BE-DE-DK-BG-GR]

Kasneje so se vsi
spremenili v kamne.
Algoritem je postal
predmet. Ne, ni bila
nesreča. Radi so
mešetarili: njihova želja
po imeti je premagala
željo po biti – biti v,
biti z. Digitalna revolucija
nas je za šalo pospravila
v prazno sobo ogledal.
Kot da je vse samoumevno:
skoraj srečni, skoraj večni.
Kdor je pozorno gledal,
je opazil – odnos pa odnos
do odnosa je prvo, kjer se oblaki
počutijo dobro. Daleč smo,
čeprav je vse tako blizu.

© Gregor Podlogar
Audio production: renshi.eu @ poesiefestival berlin 2012

Slovenia – Gregor Podlogar

英文

They later all
turned to stone.
Algorithms became
objects. No, it wasn't
an accident. They were
fond of brokering - their desire
for possession overcame
the desire for being: being in,
being with. Effortlessly,
the digital revolution swept us
into an empty room of mirrors.
As if all had been taken for granted:
we're almost happy, almost everlasting.
Those who followed closely had noticed:
attitudes and attitudes to attitudes
are the first place where clouds
feel good. We're far away,
but everything’s so close.

Translation from Slovenian by Julija Potrč and Rawley Grau

Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa

芬兰文 | Saila Susiluoto

Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa
jossa lumihiutaleet kuin valaistut leijat
jossa kaltevat pilvet repeilevät matkan painosta
meri on syltynharmaa tyrske, sieltä haetaan aina jotain
kirkkaanvärisin lautoin, suruun opetellen.
Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa.
Oli jokin ilta ja elokuvia ulkona ja valoja ja loistavia tuoleja
lampun lasiriekaleet ja kilisevät sydämet, tuulen suuri koneisto
kaikki muuttuu purjeeksi kun tarpeeksi puhaltaa.
Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa.
Kuin näkisi esineistä enää varjon
olemuksen jolla ei ole käyttöä
joka on vain pimeän ja valon äänetöntä liikettä
ja pisteiden ja viivojen vimmaa muodosta pois:
punainen kannu hajoaa, nimi katoaa
sormilla värähtelevät mustelmat
ovat enemmän totta kuin sormet.

Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa
rävähtää syksyn keltainen lakana,
kaislojen himmenevät heilurit vasten veden teräsvaijeria.
Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa.
Taivas on oikeastaan sinistä pleksiä
jota sinä pitelet kättesi välissä
ja kyllästyttyäsi päästät otteen
ja pingotettu muovi väpättää tiehensä.
Ja onko tuo taivaansininen pallo vai maisemassa reikä
kaikki muistuttaa toisesta
sillä tavoin olen avain kipuusi, tai ehkä ohimennen jää mykistää meidät.

Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa
lyön pääni hanaan ja seiniin ja kulmiin
jotta se mikä minussa on tiellä aina
väistyy eikä tule takaisin.
Suojatien vilkkuvat vastakohdat.
Ja kaduilla syksyn värit, pimeän, raudan ja ysköksien:
eikö tuo tyttö näe
hänen puseronsa on mustelmilla hänen mekkonsa valuu verta.

Jos ei edes menetys pidä meistä kiinni
kuka pitäisi

                    yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa.
Tuuli henkii hopeakuulia kuperassa yössä
höyhenkorkeassa yössä
tuijotan liikennevaloon joka välkkyy keltaista. Kerro valo.
Tarkoittaako tämä lähtöä vai pysähdystä
hätäisiä muistoja auringosta
vesiä lainehtivalla kadulla
sade jota kutsut mustaksi näkyy läpi
niin kaikki mikä todella tekee kipeää.

Kun aukeava ovi repäisee kädestä nahan
Yhä hiljalleen hämärtyvässä maailmassa.
Kun lauseet ja merkitys katoavat
ja väreily on liikettä joka ei tiedä suuntaansa
ilmaa haukkovissa liekeissä, taivaanrajan mustuneissa pilvissä
katujen enteilevässä hiljaisuudessa ja tuulisten peltojen
putoavien koneiden uumenissa
maailmanakselin natisevassa liikkeessä
kylmettyneiden tähtien kierrossa
käteen putoavassa lumihiutaleessa

yhä hiljalleen, yhä hiljalleen

© Saila Susiluoto
from: Missä leikki loppuu
Helsinki: Otava, 2007
Audio production: 2010, Kijasto 10 / Helsinki City Library

V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak

斯洛文尼亚文

V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak
kjer so snežinke kot osvetljeni zmaji
kjer se poševni oblaki trgajo pod težo potovanja
morje kot žolca sivo butanje, na živobarvnih splavih
neskončno iskanje tistih, ki se učijo žalovati.
V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak.
Bil je nek večer in filmi na prostem in luči in sijoči stoli
razbita svetilka in žvenketanje src, velik vetrni aparat
vse se spremeni v jadra če dovolj piha.
V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak.
Kot bi videl le sence stvari
neuporabno bistvo
ki je le neslišno gibanje teme in svetlobe
besnenje pik in črtic izven oblike:
rdeči vrč se razbije, ime izgine
resničnejše od prstov so
modrice ki se na njih tresejo.

V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak
se na široko razpre rumena rjuha jeseni
nihala trstičja pojemajo ob jekleni žici vode.
V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak.
Nebo je pravzaprav modro pleksi steklo
ki ga držiš med rokami
ko se naveličaš ga izpustiš
da napeta plastika zaplapola stran.
Ali je tisto nebesno sinja žoga ali odprtina v pokrajini
vsaka stvar je podobna drugi
tako da sem jaz ključ tvoje bolečine ali pa naju led mimogrede onemi.

V svetu na katerega še vedno počasi pada mrak
udarim z glavo v pipo in v stene in v kote
da bi se tisto kar imam vedno pred sabo
umaknilo in se ne bi več vrnilo.
Nasprotja na prehodu za pešce utripajo.
Na ulicah jesenske barve, barve teme, železa in izpljunkov:
ali tista deklica ne vidi
da ima na srajci modrice, da ji z obleke kaplja kri.

Če nas niti izguba ne drži skupaj,
kdo bi nas potem

                    v svetu na katerega še vedno počasi pada mrak.
Veter je spihal srebrne kroglice v izbočeni noči
v pernati visoki noči
strmim v semafor na katerem utripa rumena. Povej luč.
Ali to pomeni naj grem ali naj se ustavim
prenagljeni spomini na sonce
na ulici preplavljeni z vodami
dežju skozi katerega se vidi praviš črn dež
kot je črno vse kar resnično boli.

Ko odpirajoča vrata postrgajo kožo z roke
v svetu na katerega še vedno počasi pada mrak.
Ko se stavki in pomen izgubijo
in postane valovanje gibanje ki ne pozna smeri
v plamenih hlastajočih za zrakom, v potemnelih oblakih na obzorju
v zlovešči tišini ulic in vetrovnih polj
v globini padajočih letal
v škripajočem premikanju zemljine osi
na krožnici podhlajenih zvezd
v snežinki ki pada na dlan

še vedno počasi, še vedno počasi

Prevedla Julija Potrč