Veronika Dintinjana 
Translator

on Lyrikline: 4 poems translated

from: 加利西亚文, 斯洛文尼亚文 to: 斯洛文尼亚文, 英文

Original

Translation

HISTORIA DA TRANSFORMACIÓN

加利西亚文 | Yolanda Castaño

Foi primeiro un trastorno
unha lesiva abstinencia de nena eramos pobres e non tiña nin aquilo
raquítica de min depauperada antes de eu amargor carente unha
parábola de complexos unha síndrome unha pantasma
(Aciago a partes iguais botalo en falla ou lamentalo)
Arrecife de sombra que rompe os meus colares.
Foi primeiro unha branquia evasiva que
non me quixo facer feliz tocándome co seu sopro
son a cara máis común do patio do colexio
a faciana eslamiada que nada en nada sementa
telo ou non o tes renuncia afaite traga iso
corvos toldando nubes unha condena de frío eterno
unha paciente galerna unha privada privación
(nena de colexio de monxas que fun saen todas
anoréxicas ou lesbianas a
letra entra con sangue nos cóbados nas cabezas nas
conciencias ou nas conas).
Pechei os ollos e desexei con todas as miñas forzas
lograr dunha vez por todas converterme na que era.

Pero a beleza corrompe. A beleza corrompe.
Arrecife de sombra que gasta os meus colares.
Vence a madrugada e a gorxa contén un presaxio.
Pobre parviña!, obsesionácheste con cubrir con aspas en vez de
co seu contido.
Foi un lento e vertixinoso agromar de flores en inverno
Os ríos saltaban cara atrás e resolvíanse en fervenzas rosas
borboletas e caracois nacéronme nos cabelos
O sorriso dos meus peitos deu combustible aos aeroplanos
A beleza corrompe
A beleza corrompe
A tersura do meu ventre escoltaba á primavera
desbordaron as buguinas nas miñas mans tan miúdas
o meu afago máis alto beliscou o meu ventrículo
e xa non souben qué facer con tanta luz en tanta sombra.

Dixéronme: “a túa propia arma será o teu propio castigo”
cuspíronme na cara as miñas propias virtudes neste
clube non admiten a rapazas cos beizos pintados de vermello
un maremoto sucio unha usura de perversión que
non pode ter que ver coa miña máscara de pestanas os
ratos subiron ao meu cuarto enluxaron os caixóns da roupa branca
litros de ferralla alcatrán axexo ás agachadas litros
de control litros de difamadores quilos de suspicacias levantadas
só coa tensión do arco das miñas cellas deberían maniatarte
adxudicarte unha estampa gris e borrarte os trazos con ácido
¿renunciar a ser eu para ser unha escritora?
demonizaron o esguío e lanzal do meu pescozo e o
xeito en que me nace o cabelo na parte baixa da caluga neste
clube non admiten a rapazas tan ben adobiadas
Desconfiamos do estío
A beleza corrompe.
Mira ben se che compensa todo isto.

© Yolanda Castaño
from: Profundidade de campo
Espiral Maior: La Coruña, 2007
Audio production: Literaturwerkstatt Berlin, 2015

ZGODOVINA PREOBRAZBE

斯洛文尼亚文

Najprej je bila izmuzlijva školjka, ki
me ni hotela osrečiti z dotikom svoje sape,
imam najbolj običajen obraz na celi šoli,
neznatno obličje, ki ne zaseje ničesar v nič,
ali imaš, kar je treba ali pa ne, odnehaj, navadi se, sprijazni se,
vrane zakrivajo oblake, kazen večnega ledu,
potepežljiv severni veter, zasebno pomanjkanje
(samostanske šolarke, kot sem bila, končajo anoreksične ali lezbijke,
vtepli vam bomo v kri, v komolce, v glave, v
vašo vest, v pičke).
Zaprla sem oči in si na vso moč zaželela,
da bi se končno spremenila in postala jaz.

Toda lepota pokvari, pokvari
Previs senc ponosi mojo ogrlico,
rano jutro zmaga in v grlu je slutnja.
Trapica neumna! Obsedena z dodajanjem točk na seznam
namesto z njihovo vsebino.
Šlo je za počasen in vrtoglav vzcvet rož pozimi,
reke so skočile nazaj in nastali so rožnati slapovi.
Metulji in školjke so se rodili v mojih laseh.
Nasmeh mojih prsi je postal gorivo za letala.
Lepota pokvari.
Lepota pokvari.
Gladkost trebuha je varovala pomlad.
Morski polži so poleteli prek mojih drobnih rok.
Moje najvišje pohvale so ukradle moj levi prekat.
In nisem več vedela, kaj naj počnem s toliko svetlobe in sence.

Rekli so mi: tvoje lastno orožje bo tvoja kazen.
Moje vrline so mi pljunile v obraz, v ta klub
ne sprejmamo deklet z rdečo šminko.
Umazan plimni val, zloba perverznosti, ki
nima nič opraviti z maskaro na mojih trepalnicah,
miši so prišle v mojo sobo in pomazale bele obleke v mojem predalu,
litri rje, katrana, skrito opazovanje, litri
nadzora, litri obrekovanja, kilogrami nastalega nezaupanja
z golo napetostjo obrvnega loka, zvezati bi te morali,
napraviti siv posnetek in ti izbrisati obrazne poteze s kisilno.
Naj se odpovem sebi, da bi lahko bila pesnica?
Demonizirali so nežnost in slokost mojega vratu
in kako mi rastejo lasje na temenu, v ta klub
ne sprejemamo deklet, ki so tako urejene,
ne zaupamo poletju.
Lepota kvari.
Dobro premisli ali je vredno tega.

Prevedla Veronika Dintinjana

MAZÁS DO XARDÍN DE TOLSTOI

加利西亚文 | Yolanda Castaño

Eu,
que bordeei en automóbil as beiras do Neretva,
que rebañei en bicicleta as rúas húmidas de Copenhague.
Eu que medín cos meus brazos os buratos de Saraxevo,
que atravesei ao volante a fronteira de Eslovenia
e sobrevoei en avioneta a ría de Betanzos.
Eu que collín un ferry que arribase ás costas de Irlanda,
e á illa de Ometepe no Lago Cocibolca;
eu que non esquecerei aquela tenda en Budapest,
nin os campos de algodón na provincia de Tesalia,
nin unha noite nun hotel aos 17 anos en Niza.
A miña memoria vai mollar os pés á praia de Jurmala en Letonia
e na sexta avenida síntense coma na casa.
Eu,
que houben morrer unha vez viaxando nun taxi en Lima,
que atravesei o amarelo dos campos brillantes de Pakruojis
e crucei aquela mesma rúa que Margarett Mitchell en Atlanta.
Os meus pasos pisaron as areas rosadas de Elafonisi,
cruzaron unha esquina en Brooklyn, a ponte Carlos, Lavalle.
Eu que atravesei deserto para ir ata Essaouira,
que me deslicei en tirolina dende os cumios do Mombacho,
que non esquecerei a noite que durmín na rúa en Amsterdam,
nin o Mosteiro de Ostrog, nin as pedras de Meteora.
Eu que pronunciei un nome no medio dunha praza en Gante
que unha vez suquei o Bósforo vestida de promesas,
que nunca volvín ser a mesma despóis daquela tarde en Auschwitz.
Eu,
que conducín cara o leste até preto de Podgorica,
que percorrín en motoneve o glaciar de Vatnajökull,
eu que nunca me sentín tan soa coma na rue de Sant Denis,
que xamáis probarei uvas coma as uvas de Corinto.
Eu, que un día recollín
   mazás do xardín de Tolstoi,
quero voltar a casa:
o recanto
que prefiro
da Coruña

xusto en ti.

© Yolanda Castaño
from: Varios autores - A Coruña á luz das letras
Iñás-Oleiros: Ed. Editorial Trifolium, 2008
Audio production: Literaturwerkstatt Berlin, 2015

JABOLKA IZ TOLSTOJEVEGA VRTA

斯洛文尼亚文

Jaz,
ki sem z avtom peljala vzdolž bregov Neretve,
ki sem se utrudila na kolesu v Kopehagnu,
ki sem s svojimi rokami izmerila luknje v Sarajevu,
ki sem visoko v zraku prečkala slovensko mejo,
ki sem z letalom preletela ustje Betanza,
in se vkrcala na trajekt in pristala na irski obali,
in na otoku Ometepe sredi jezera Nikaragva,
ki ne bom pozabila tiste trgovine v Budimpešti
ali bombažnih polj Tesalije
ali noči pri sedemnajstih v Nici,
moj spomin si zmoči noge na obali Jurmala v Latviji,
na šesti aveniji se počutim kot doma,
jaz,
ki bi skoraj umrla v takisju v Limi,
ki sem prehodila rumeno sijočih polj Pakruojisa,
ki sem prečkala isto cesto kot Margaret Mitchell v Atlanti,
moje stopinje na rožnati plaži Elafonisi,
prečkale so vogal v Brooklynu, Karlov most, ulico Lavalle,
jaz ki sem prečila puščavo da bi prišla v Essauiri,
ki sem se s škripcem po vrvi spustila z vrhov Mombača,
ki ne bom pozabila kako sem v Amsterdamu prenočila na ulici
ali samostana Ostrog ali skal v Meteori,
ki sem na ves glas na sredi trga v Gentu zaklicala ime,
ki sem se nekoč prebila skozi Bospor oblečena v obljube,
ki nisem bila nikoli več enaka po tistem popoldnevu v Auschwitzu.
Jaz,
ki sem se peljala na vzhod do Podgorice,
ki sem na saneh prečkala ledenik Vatnajókull,
ki se nisem nikoli počutila tako samo kot na ulici Sant Dennis,
ki nisem več okušala takega grozdja kot je bilo v Korintu.
Jaz, ki sem nekega dne
brala jabolka v Tolstojevem vrtu.

Rada bi se vrnila domov:
zavetje
ki ga imam najraje
v A Coruñji

si pravzaprav
ti.

Prevedla Veronika Dintinjana

Sv. Frančišek

斯洛文尼亚文 | Veronika Dintinjana

rasti v nebo,
dokler ne postaneš drevo

poln prebranega dežja in prhke zemlje

kaj ti more veter,
ko se odeneš v cvetje?

neponovljivost je tvoje žezlo

ne zlato ne srebro
nista dala telesa
za mizo, za posteljo

in ko pospijo ptice v tvoji krošnji,
se ne premakneš več

abecedo znamenj zamenja molčanje

© Veronika Dintinjana
Audio production: LUD Literatura, 2014

St. Francis

英文

grow into the sky
until you become a tree

full of selected rain and crumbled soil

what can the wind do
when you dress up in blossoms

inimitability is your scepter 

neither silver nor gold
have given their body
for a table, a bed

and when birds in your crown fall asleep
you stir no more

silence replaces the alphabet of signs


Sprehod po Lipici ponoči

斯洛文尼亚文 | Veronika Dintinjana

Šepetam, Herr, es ist Zeit.

Javor odgovarja s šelestom, pesek se drobi pod koraki.
Noč, delno oblačna, na zahodu ostanki zarje,
soj izpušnih plinov, meglica,
prhanje v konjušnici, konj v ogradi se prestopi,
prdne, kar odmeva v noč,
hotel je napol prazen, gosti spijo,
konji spijo stoje. Nekaj jih bedi,
šepetam, da se ne bi zbali neznanih korakov,
čas se je ustavil, ure so se sprijele v noč
brez mesečine, svetilk, nekaj svetlobe
prihaja od hotela, premalo, pogled mora seči skozi mrak,
oko se privadi, telo posluša. Med sencami
beli konji, najsvetlejša telesa poleg zvezd.
Čuti se hlad, vonj po konjskem gnoju,
jesen po poletju. Bršljan zajeda javor,
bori utirajo pot hrastu, hrast izpodriva bore,
življenje žre življenje, tako mora biti:

razumeti sosledje prehodov,
svoje mesto v njem, presega človeški delež. 

Naravnanost srca je vse, kar premoremo. 

Svet se oblikuje v odprtinah telesa,
pod streho vek prenočim vratarje neslutenih minut.

Belec v ogradi se ozre k meni,
naslonjena na deblo kostanja ostanem
tako celo večnost. Oblak nad nama
trosi spore spokojnosti. Niti samota se ne zdi
več neizbežna, žalost odpade, prehod je odprt, 
skozenj se pretaka nekaj trajnejšega od besed. 

© Veronika Dintinjana
from: Rumeno gori grm forzicij
Ljubljana: LUD Literatura, 2008
Audio production: LUD Literatura, 2014

Walking in Lipica at night

英文

I whisper, Herr, es ist Zeit.

The maple answers with a susurrus, gravel crunches under foot.
The night, partly cloudy; in the west remains of the sunset,
the glow of exhaust fumes, mist,
snorting in the stables, the horse in the enclosure steps sideways,
farts, which echoes in the night,
the hotel is half empty, the guests asleep,
the horses sleep standing up. Some are awake,
I whisper so they are not frightened by unknown footsteps,
time has stopped, the hours have amalgamated into night
with no moon, lamps, some light
comes from the hotel, not enough, the gaze has to pierce the dark,
the eye adjusts, the body listens. Among shadows
the white horses, brightest bodies apart from the stars.
You can feel the chill, the smell of horse dung,
the autumn after summer. Ivy feeds on the maple,
pines make way for oak, the oak ousts the pine
life devours life, it is as it should be:

to understand the sequence of passages,
your place in it, transcends the human part. 

The heart’s orientation is all we possess. 

The world takes shape in the body’s orifices,
under the roof of my eyelids I shelter doorkeepers of unsuspected minutes.

A white horse in the enclosure turns to me,
leaning against the trunk of the chestnut tree I remain
like this without end. The cloud above us
scatters spores of tranquility. Not even solitude
seems inevitable, sadness falls off, the passage is open,
                        something more enduring than words runs through it. 

Translated from Slovene by the author, Laura Solomon, Ciaran O’Driscoll and Rose Aasen Rojas.