Tomaž Šalamun

斯洛文尼亚文

Simona Škrabec

加泰罗尼亚文

ANDRAŽ

Moj brat stopi gol, lep kot deviški vrelec
v dvorano in ubije jagnje iz ljubezni:
jemo in premišljujemo sliko.
Sani zarjavijo čez poletje, nebo se zniža

in postane vlažno, zemlja rodi jagode.
Vojaki stojijo lačni
med narcisami rumenimi kot noč,
jasna, jasna straža;

roloji so spuščeni in zaklenjeni,
markacija pelje v gore, v Trnovski gozd,
o, Čaven, zrak nabit z angeli,

krediti armade, kruh, kruh,
o, Sibila, razlita, strnjena barva,
nepremično, nespremenljivo hrepenenje.

© Tomaž Šalamun
从: Amerika
Maribor : Založba Obzorja, 1972
录制: Študentska založba

Andraž

El meu germà entra nu, bell com una deu verge,
al saló i mata l’anell per amor:
mengem i reflexionem sobre el quadre.
El trineu, durant l’estiu, es rovella, el cel es fa més baix

i esdevé humit, la terra dóna maduixes.
Els soldats esperen famolencs
entre narcisos grocs com la nit,
la guàrdia serena, serena;

les persianes abaixades, tancades amb clau,
el camí marcat s’enfila amunt, cap al bosc de Trnovo,
o bé cap al cim de Čaven, l’aire carregat d’àngels,

els crèdits de l’armada, pa, pa,
oh, Sibil·la, la pintura s’ha escampat, ha pres,
sempre el mateix anhel immòbil.

Traducció de Simona Škrabec