Gregor Podlogar
Visoko jezdijo ulice
Visoko jezdijo ulice
sonči žarki so razparali trebuhe oblakov
dež je ponehal turisti izmučeni moja mala
mašinca v možganih deluje v taktu
velikega imperija nekaj je z u n a j
tam kjer se začne drugo življenje brez odmeva
izkopanin svet okoli mene se je razprl kot pomlad
v osrednjem delu stare celine kartica iz Kolumbije
me je spet opozorila da obstaja še drug svet nisem
še zažgal tibetanskega denarja iz novega sveta ne
ne poznam habsburškega mita zakaj sprašuješ
sem petindvajseta generacija izza Karpatov
še pred sto leti so moji predniki živeli v isti sobi
skupaj s prašiči in drugimi živalmi danes pa ponosno
hodimo po ulicah in letamo v jeklenih ptičih