Andrej Brvar
Vijolice
Vijolice
Kot pri Goetheju: Po gozdu hodil / sem sam s seboj / in nič iskati / namen bil moj. Ampak potem sem se onkraj potoka pognal navkreber med vegaste količke vinogradov in potem naprej po stezi, vrezani v lapor, ki je pokal in se drobil na belkastem soncu, in potem so na levi in desni nenadoma zamigotale vijolice v suhi, poležani travi, vijolice, kot bi se razsule sejalcu iz prepolnih rok. Moj bog, kako je dišala ostrógasta, dolgopecljata cvetka, ki sem jo spotoma utrgal! Ampak njen vonj je bil tako rahel in droben in mil, da se je kar sproti zgubljal v široko razprtih nosnícah, se zgubljal, medtem pa vseeno naglo krepil željo po večjem, močnejšem opoju. In sem utrgal še drugo in tretjo, četrto, in sem jih trgal – o Barbara, Anuška, Tajka, Tatjana … – trgal in pridržano vsrkaval, pridržano, z globokimi, dolgimi vdihi … Z nosom v šopku sem se potem spustil skoz sadovnjak, še zimsko zapuščen, šel ob njivi z razoranim obrazom, mimo kmetije z dimnim stebričkom, modrim od drv, in se za jelšami spet zagrizel v hrib. Ta je s hrbtom na široko zapiral prostor, in ko sem se že precej zgoraj nenadoma ustavil brez šopka v roki, ustavil in se ozrl, ves raztopljen v lastnem znoju in obenem ves blaženo stopljen z vsem okrog sebe, sem daleč zadaj zagledal vijolice, ostrógaste, dolgopecljate cvetke, razsute ob stezi na levi in desni – o Barbara, Anuška, Tajka, Tatjana … – razsute in ovenele, ovenele in izdišane.