Primož Čučnik
Prva pesem
Prva pesem
Prva pesem govori o starem načinu
življenja. Kako so bile stvari postavljene
v začetku in kako se je vedelo, kje naj bi
se končale, ali v obrisih ponovno začele
z znanimi čustvi. A potem prične
kukavica biti večje ure, in trava rase
višje in rože cvetijo lepše in popoldanski
sprehajalci se zazirajo v prezrte barve.
Sneg je še bel, ampak bolj čist
in jasen, nebo nad strešniki še modro,
ampak modro v zlatosti odličnega
opoldneva, in pesem še vedno odmevna
v svojem zimzelenem tonu. Zvezde
pogledujejo proti nam kot presenečeni
znanci, srečani spet po tisoč letih,
in knjiga še po tisoč letih trdi svoje
in posebna reka se je splazila med
bleščeče kamne, obrušene od stare
rečnosti in pravih oblik, kot trpežna
srca posejanih po dnu njenega rokava.
Ni kak mesec, ki bi se ga dalo imenovati,
ali leto, za katero bi se vedelo, kdaj
se je začelo, so le v uho se zlivajoči
zvoki hipov, ko se ne ve za čas, kot da
bi bil ves čas preteklost, tvoj izvirni greh
je zakopan še v spanju in iz praznih
žepov še lahko potegneš prvo pesem,
ki te ponese tja. A zdaj je jasna in razločna,
le njen refren, ki si ga enkrat znal na pamet,
se spreminja, da nikoli ne ujameš besed.