Gašper Torkar
Paladij
Paladij
Skoraj bi pozabil na sveto nesmiselnost sveta.
Na to, kje se začne in kje konča. Kakor pesem.
Reči hočeš: bili smo tam, ampak nismo imeli
nadzora nad svojimi glagoli, prihajali in odhajali
so naravno. Kakor tiste res dobre pesmi.
Skoraj bi pozabil na začetek, na peskovnik
in njegov konec. Prepričan sem bil,
da se lahko ustavim in da bo steklo vzdržalo
moje malo telo. Zdaj vem: tu se odpirajo razpoke
še za takrat. Svet ni pozabljen; nazaj prihajam
z mirnim, počasnim korakom, kakor da vsa nežnost,
kar je premorem, nakazuje vrhunec moje moči
in se mi po telesu pretaka čista koncentracija.
Pesem je prostor zbranosti. Kosila so končana,
kave in čaji popiti, poglavje je prebrano.
Čas za nove premike v nove prostore.
Treba se bo usesti na klop
in odpisati stran svoje življenje
na digitalni listek papirja. Kako se nasloviti?
Kot pesmi; začnejo se iz nič in končajo z nami.