Robert Simonišek
Hiša
Hiša
Rad bi se ustavil tukaj,
morda le za nekaj mesecev,
morda le za nekaj zim.
Življenja so manj predvidljiva
od časopisnih stolpcev, ki stojijo
na istih mestih kot včeraj,
karikatur, omamljenih od moči,
svetlejša so od najtanjšega kozarca,
ki poleti proti tlom in razpade,
preden utegnemo zadržati odločitve.
Ne moti me, če se keramika ne blešči,
če se tečaji vrat oglašajo zateglo
in okna ne tesnijo ostrega zraka,
ki ponoči grize spalnico.
Rad bi zbral misli pod temi stropi,
prisluhnil variacijam odmeva,
se vrnil po dolgem hodniku
in se preslikal v jesensko pokrajino.
Vsa zbledela življenja so bila
obotavljiva sklepanja sporazumov,
včasih na nevarnih krajih,
včasih v sprevodu zaveznikov.
Naj se bele stene vzpenjajo visoko
in spočijejo kretnje,
ki so se naveličale pločnikov,
naj dolgo sedim ob plamenu,
ki za mojim hrbtom riše prikazni.
Rad bi se ustavil tukaj
in strgan potni list predal času.
Potem bom zaklenil vhodna vrata
in odšel dalje z istim razlogom,
preden bo noč dosegla živo mejo.