Andrej Brvar
Beneški capriccio
Beneški capriccio
Ulični prizori iz 16. stoletja, zrcala ovalno odpirajo stene, na stenah med prizori in zrcali cvetlične štukature v barvah – Quadri, gran caffe ristorante. Zunaj, na Markovem trgu, fotograf posipava zrnje na vranje lase poševnookca. Hihi, z golobom na glavi, kakšen posnetek! Diskretni klavirski jazz, gelato con frutta fresca, odsev žličke na robu kavne skodelice – baf! Oči, vse hkrati, na pecljih. Buljimo, buljimo v bankovec za 100.000 lir, zgubljen med čipkastimi prtički, malo zmečkan na tleh iz turkiznega mozaika … Aha, je že tu, cameriere, že sega z omelom daleč naokrog, pod stole, pod mizice, pod stole, pod mizice … pravzaprav veslá, gondoliere, v pozibavajočem se, šestosminskem taktu barkarole, v belem suknjiču, s črnim metuljčkom, čokat … se gibko izteza, da zlata manšetna gumba mežikata izpod rokavov … se gibko izteza in ne pometa več, ampak ustvarja, pittore, slika s čopičem, il nuovo Canaletto, ne, ne s čopičem, z našimi pogledi, z našimi pogledi, z našimi pogledi … Kaj? … Bankovec! Saj se že sklanja, saj ga pobira … Ne, ne pobira ga on! Pobira ga cameriere v črnem suknjiču, z belim metuljčkom, suhljat, ga spodmika izpod svojega šolna z leskom na obli konici, ga dviga nad glavo, da zapestna verižica drobno cinglja, ga razkazuje in se smeji s celo klaviaturo, ki pobliskuje, se smeji in maha z bankovcem urbi et orbi, se smeji in – opla! – pospravi bankovec spotoma v hlačni žep in se klanja na levo, hahahaha! bravo! hahahaha! in se klanja na desno, bravo! hahahaha! bravo! in se režimo in ploskamo in se režimo in ploskamo … Zunaj, na Markovem trgu, fotograf še zmeraj posipava zrnje na vranje lase poševnookca.