Slavica Šavli
slovenščina
Platno
Praviš se da znaš da je jedan
najveći i najusamljeniji broj
i uvijek zaustiš: “Ti si jedan od…”,
a ja te prekinem jednim
prstom na usnama.
Pravim se da znam da se “Magnolija”
zauvijek vrti u jednom nevidljivom kinu
i da je naša spremnost za ludilo,
zbog pritiska u sunčanom spletu,
nervoze u malim prstima na rukama,
onim nepotrebnim, mojim i tvojim,
veća od odrezanih jezika ljubavnika
na zamrljanom platnu privida
čije krajeve vuku Bog i vrag.
Pravimo se da znamo što je život.
Ako ga dotaknemo, može biti
zastor, zid, nadgrobna ploča.
Kad ga samo promatramo,
onda je ljudsko lice, koža,
krvava i pokvarljiva.
Kad nam dosadi, jedno drugom
odgrizemo prste i igramo se sjena.
Pravimo se da znamo što je platno.
Pravimo se da je jedno,
pravimo se da smo jedno.
Iz: Nepravilnosti
V.B.Z. Zagreb, 2007
PLATNO
Delaš se, da veš, da je eno
največje in najbolj osamljeno število
in vedno rečeš: »Ti si en izmed …,«
a te prekinem z enim
prstom na ustnicah.
Delam se, da vem, da se Magnolija
za vedno vrti v nevidnem kinu,
in da je najina pripravljenost za blaznost,
zaradi pritiska v sončnem spletu,
nervoze v malih prstih na rokah,
tistih nepotrebnih, mojih in tvojih,
večja od odrezanih jezikov ljubimcev
na pomazanem platnu privida,
katerega konce vlečeta Bog in vrag.
Delava se, da veva, kaj je življenje.
Če se ga dotakneva, je lahko
zastor, zid, nagrobna plošča.
Ko ga le opazujeva,
takrat je človeški obraz, koža,
krvava in pokvarljiva.
Ko se naveličava, drug drugemu
odgrizneva prste in se igrava sence.
Delava se, da veva, kaj je platno.
Delava se, da je eno,
delava se, da sva eno.