Potniki previdno sedajo
na klopi iz skaja in odlagajo plašče barve robide in suhe trave
Vlak se opoteka v noč kot slep pastir

V kupeju šviga iz kotov mrak, ki se hrani z brezvoljnostjo
Kmalu, čez pol ure, bomo vsi skupaj prilepili obraze na okna
prežeti s čudno vero
da ob vlaku, skozi brezimen gozd
spremljajoč naše občutke, hrepenenja, tečejo srne, divje ptice
in bitja, ki se budijo iz dreves.

Na znak dirigenta, izmučene od dirke prikazni,
glave omahnejo v sen.

Mehka in črna ravan
dobiva izbokline na katerih cvetijo
nočna električna mesta.