Simona Škrabec
katalonščina
ANDRAŽ
Moj brat stopi gol, lep kot deviški vrelec
v dvorano in ubije jagnje iz ljubezni:
jemo in premišljujemo sliko.
Sani zarjavijo čez poletje, nebo se zniža
in postane vlažno, zemlja rodi jagode.
Vojaki stojijo lačni
med narcisami rumenimi kot noč,
jasna, jasna straža;
roloji so spuščeni in zaklenjeni,
markacija pelje v gore, v Trnovski gozd,
o, Čaven, zrak nabit z angeli,
krediti armade, kruh, kruh,
o, Sibila, razlita, strnjena barva,
nepremično, nespremenljivo hrepenenje.
Iz: Amerika
Maribor : Založba Obzorja, 1972
Avdio produkcija: Študentska založba
Andraž
El meu germà entra nu, bell com una deu verge,
al saló i mata l’anell per amor:
mengem i reflexionem sobre el quadre.
El trineu, durant l’estiu, es rovella, el cel es fa més baix
i esdevé humit, la terra dóna maduixes.
Els soldats esperen famolencs
entre narcisos grocs com la nit,
la guàrdia serena, serena;
les persianes abaixades, tancades amb clau,
el camí marcat s’enfila amunt, cap al bosc de Trnovo,
o bé cap al cim de Čaven, l’aire carregat d’àngels,
els crèdits de l’armada, pa, pa,
oh, Sibil·la, la pintura s’ha escampat, ha pres,
sempre el mateix anhel immòbil.