Pablo J. Fajdiga
španščina
JELEN
Najstrašnejša skala, bela bela želja.
Voda, ki izviraš iz krvi.
Naj se mi oži oblika, naj mi zdrobi telo,
da bo vse v enem: žlindra, okostja, prgišče.
Piješ me, kot bi mi izdiral barvo duše.
Lokaš me, mušico v drobnem čolnu.
Razmazano glavo imam, čutim, kako so se
gore naredile, kako so se rodile zvezde.
Spodmaknil si mi svoje teme, tam stojim.
Poglej, v zraku. V tebi, ki si zdaj zlit in
moj. Zlate strehe se ukrivljajo pod nama,
pagodini listi. V ogromnih svilenih bonbonih
sem, nežen in trdoživ. Meglo ti potiskam v
sapo, sapo v božjo glavo v mojem vrtu, jelen.
Iz: Živa rana, živi sok
Maribor : Založba Obzorja, 1990
Avdio produkcija: Študentska založba
CIERVO
El más terrible peñasco, deseo blanco, blanco.
Agua que manas de la sangre.
Que mi forma se contraiga, que triture mi cuerpo
para que todo sea uno: la escoria y los huesos, un puñado.
Me bebes como si estuvieras extrayendo el color de mi alma.
Me bebes a lengüetazos, mosquita en una barca delicada.
Tengo la cabeza esparcida, siento cómo se
hicieron las montañas, cómo nacieron las estrellas.
Me has retirado tu coronilla, allí estoy parado.
Mira, en el aire. En ti, que te has derramado y
eres mío. Bajo nosotros se encorvan los dorados tejados,
hojas de pagoda. Habito en enormes bombones
de seda, dulce y tenaz. Voy metiendo niebla en
tu aliento, tu aliento en la divina cabeza de mi jardín, ciervo.
In: Tomaž Šalamun: selección de poemas. Madrid: Visor 1999