Tomaž Šalamun

slovenščina

Giuliano Donati

italijanščina

RIBA

Jaz sem mesojedec, ampak rastlina.
Jaz sem Bog in človek v enem.
Jaz sem buba. Iz mene rase človeštvo.
Jaz imam čisto razlite možgane, kot
cvet, da lahko bolj ljubim. Včasih dam
prste vanje in so topli. Hudobni ljudje
rečejo, da se drugi ljudje v njih
utopijo. Ne. Jaz sem trebuh.
V njem sprejemam popotnike.
Jaz imam ženo, ki me ljubi.
Včasih se ustrašim, da me ona bolj
ljubi kot jaz njo in sem žalosten in
potrt. Moja žena diha kot majhen
ptiček. Njeno telo me spočije.
Moja žena se boji drugih gostov.
Rečem ji, ne, ne, ne se bati.
Vsi gosti so en sam in za nas vse.
Bela vžigalica z modro glavico mi je
padla v stroj. Umazal sem si nohte.
Zdaj premišljujem, kaj naj napišem.
Tukaj živi ena soseda. Njeni otroci zelo
razgrajajo. Jaz sem Bog in jih pomirim.
Ob enih grem k zobozdravniku. Dr. Mena,
calle Reloj. Pozvonil bom in rekel, naj mi
izdre zob, ker preveč trpim.
Najbolj sem srečen v spanju in ko pišem.
Mojstri si me podajajo iz roke v roko.
To je potrebno. To je tako potrebno
kot za drevo, da rase. Drevo rabi zemljo.
Jaz rabim zemljo, da ne znorim.
Živel bom štiristo petdeset let.
Rebazar Tarzs živi že šeststo let.
Ne vem, če je bil on v tistem belem plašču,
ker jih še ne ločim. Ko pišem, imam
drugo posteljo. Včasih se razlijem bolj kot
voda, ker voda najbolj ljubi.
Strah rani ljudi. Roža je najbolj
mehka, če daš nanjo dlan. Roža ima rada
dlan. Jaz imam rad vse. Včeraj sem
sanjal, da se je moj oče sklonil k
Harriet. Ustrašim se drugih žensk in
zato z njimi ne spim. Ampak razdalja med
Bogom in mladimi ljudmi je majhna.
V Bogu je vedno ena sama ženska, in to je
moja žena. Ne bojim se, da bi me gostje
raztrgali. Jaz lahko dam vse, pa še zrase.
Bolj ko dajem, bolj rase. Potem odplava
kot pomoč za druga bitja. Na enem planetu je
zbirni center za moje meso. Ne vem, na
katerem. Kdorkoli bo spil kaj od tega, bo
srečen. Jaz sem cevka. Jaz sem Bog, ker
ljubim. Vse temno imam tu, not, nič
zunaj. Vsako žival lahko presvetlim.
Kruli mi. Kadar slišim sokove v svojem
telesu, vem, da sem v milosti. Jaz bi moral
noč in dan požirati denar, če bi hotel
zgraditi svoje življenje, pa še ne bi
pomagalo. Jaz sem ustvarjen za to, da
sijem. Denar je smrt. Na teraso grem.
Od tam vidim vso pokrajino, do Dolores
Hidalga. Toplo in mehko je kot v Toskani,
pa ni Toskana. Tam z Metko sediva in
gledava. Sonce zaide in še sediva in
gledava. Ona ima roke kot Šakti. Jaz imam
gobec kot egipčanska žival. Ljubezen je
vse. Mojzesova košara se ni nikoli
razbila na skalah. Iz ravne pokrajine
hodijo majhni konjički. Od Sierre piha
veter. Jaz grem ljudem v usta z glavo
naprej in jih ubijem in rodim,
ubijem in rodim, ker pišem.

© Tomaž Šalamun
Iz: Glas
Maribor : Založba Obzorja, 1983
Avdio produkcija: Študentska založba

PESCE

Io sono carnivoro, ma sono una pianta.
Io sono Dio e uomo allo stesso tempo.
Io sono crisalide. Da me cresce l'umanità.
Ho il cervello che si espande come
un fiore, perché io possa amare di più. Ogni tanto
ci metto le dita dentro e fa caldo. La gente cattiva
dice che gli altri ci annegano.
Non è vero. Io sono la pancia.
Dentro accolgo i viaggiatori.
Io ho una moglie che mi ama.
A volte ho paura che mi ami
più di quanto io amo lei e sono triste
e depresso. Mia moglie respira come un
uccellino. Il suo corpo mi riposa.
Mia moglie ha paura degli altri.
Io le dico, no, no, non aver paura.
Tutti gli altri sono singoli esseri, come noi.
Un fiammifero bianco con la testa blu mi è
caduto sulla tastiera. Mi sono sporcato le unghie.
Adesso sto pensando a cosa scrivere.
Qua vive una nostra vicina. I suoi figli
fanno molto chiasso. Io sono Dio e li calmo.
All'una vado dal dentista, il dott. Mena,
in via Reloj. Suonerò e dirò che mi
tolga il dente, perché sto soffrendo troppo.
Sono il più felice quando dormo e quando scrivo.
I maestri mi passano tra le mani.
Questo è necessario. Questo è necessario così come
per un albero crescere. L'albero ha bisogno di terra.
Io ho bisogno della terra per non impazzire.
Vivrò quattrocentocinquanta anni.
Rebazar Tarzs vive già da seicento anni.
Non so se era lui in quel mantello bianco,
perché ancora non li distinguo. Quando scrivo ho
un altro letto. A volte mi espando più dell'acqua,
perché l'acqua ama più di ogni cosa.
La paura ferisce la gente. Un fiore è la cosa più
tenera, se ci metti sopra la mano. Ai fiori piacciono
le mani. A me piace tutto. Ieri notte ho
sognato che mio padre si chinava su
Harriet. Le altre donne mi spaventano,
perciò non dormo con loro. Però la distanza
tra Dio e i giovani è poca.
In Dio c'è sempre solo una donna, e questa è
mia moglie. Non ho paura che gli altri mi
dilanino. Io posso dargli tutto, e tutto poi mi ritorna.
Più io do, tanto più ritorna. Così diventa
una fonte per le altre creature. Su un pianeta c'è
il centro di raccolta per la mia carne. Non so
su quale. Chiunque berrà sarà
felice. Io sono un tubo dell'acqua. Io sono Dio, perché
amo. Tutto il buio è qui dentro, non
fuori. Posso radiografare ogni animale.
Mi brontola lo stomaco. Quando sento i miei succhi
gastrici so che vivo nella grazia. Io dovrei
giorno e notte inghiottire denaro se voglio
costruire la mia vita, ma ancora non sarebbe
abbastanza. Io sono fatto per
splendere. Il denaro è morte. Vado in terrazzo.
Da lì vedo tutto il paesaggio, fino a Dolores
Hidalgo. É caldo e tenero come in Toscana,
ma non è la Toscana. Là mi siedo con Metka e
guardiamo. Il sole tramonta e ancora sediamo e
guardiamo. Lei ha le mani come Šakti. Io ho
il muso come un animale egizio. L'amore è
tutto. La cesta di Mosè non si è mai
rotta sulle rocce. Dal paesaggio pianeggiante
camminano piccoli cavallini. Dalla Sierra soffia
il vento. Io vado in bocca alla gente con la testa
avanti e li uccido e li partorisco,
uccido e partorisco, finché scrivo.

©Tomaž Šalamun
Translated by Giuliano Donati



In: Acquedotto

Novara : Interlinea edizioni 2001