Jana Putrle Srdić 

Translator

Na sprehod boš odhajal z avtom,

od dreves boš imel rad

tisto, kar ostane v vzvratnem ogledalu.

Če zagledaš kravo, boš rekel: Poglej, krava!

In lise na njeni koži

bodo postale razlita nafta.

Ozebel boš na jutranjem soncu,

se ogrel ob prvi tabli

in prometnem znaku.

Sredi vzcvetelega polja

boš malo razmišljal o literaturi

in malo o kilometrih, ki te ločujejo

od najbližje lekarne:

glavo ti bo raznašalo od bolečine

ob jasnem pogledu

na štiri strani neba.

Če zagledaš ježa, boš rekel: Poglej, jež!

In njegove bodice

bodo postale mali minometi.

Osivel boš na premočni mesečini,

od viška melanholije izgorel

v sončni zahod, ki predolgo traja.

Ob ozkem rokavu reke

si boš želel telefonske govorilnice,

v goščavi grmovja vsaj en

premražen človeški glas.

Tvoje nelagodje bo raslo z navalom zraka,

strah z viškom modrine.

Tvoj osebni pekel se bo razgibal

z vsakim novim trčenjem

svetlobe ob zenice.

Če zagledaš svojo senco

na pusti jasi, boš rekel: Poglej, senca!

In senca bo postala mah,

ki niti tam niti tu

nima česa obrasti.

Hiša se ne gradi na zbirkah pribora,

čeprav kakšna žlička več

včasih prav pride.

Hiša se ne gradi na novih zavesah,

čeprav je drugačne poglede

od časa do časa

potrebno zakriti z novim platnom.

Da bi dom bil dom, potrebuješ

med drugim veliko tega,

čemur bi se z veseljem

vnaprej odrekel.

Poslušaj, kaj pravijo Eskimi:

da bi zgradil dober iglu,

moraš leta nositi

sneg v čevljih.

In buciko, pozabljeno

v ovratniku plašča,

blizu žile utripalnice.

Ko sva se vselila,

sva bila napol v zemlji,

napol nad njo –

kletno stanovanje s pogledom na vrt,   

poln breskev in višenj v cvetju.

Vedela sva, da nagniti telesi

plaši premočna svetloba

in izsuši vlago, ki jo lahko delita le v dvoje.

In ležala sva gola v hladni sobi

in drsela drug po drugem

in izmenjevala male, hranjene smrti

kot puloverje, v katere so molji

davno vtkali legla.

Ko sva se vselila, si rekel:

„Nekatere knjige potrebujejo olajšanje,”

in na polico v veceju, v vertikali

do podzemnega sveta

postavil Joyceova pisma Nori.

„Nekatere sanje je treba obrzdati,” sem rekla

in ob vzglavje kot kopje

porinila Kratki pregled razpadanja.

Ko sva se vselila, napol v zemlji,

napol nad njo,

sem kot Ariadna povlekla popkovino,

ki je bila ob rojstvu trikrat

ovita okrog tvojega vratu.

In ti si spremenil mojo polovico kilograma,

ki me je nekoč ločevala od inkubaturja,

v silo ljube mi teže,

ki je manjkala siroti zemlji,

da me priveže nase.

Bila sva dva počena čolna,

iz katerih je nekdo leta izlival vodo

in jo vračal v morje.

Danes sva dve votlini,

kjer rasteta dva čolna,

ki vesta za rob,

a vseeno dvigujeta vesla v tišini.

Ne vzpenjava se več na prste,

da bi videla nebo:

verjameva, od nas si sposoja,

včasih neskončnost, včasih pustinjo.

Gnitje je, ljubi, privilegij zorenja;

nad zemljo in v zemlji

isti užitek, ista izmenjava.

Tolarji in dinarji se mešajo v mojem žepu:

sonce v zenitu in njegov mrk

istočasno, na obeh straneh neba.

Second hand na beograjskih Terazijah

že dve leti prodaja mojo kožo:

prozornosti bijejo

zadnji dnevi mode.

Krojačnica v Zemunu

poleg mojih oči nudi trikrat dražje

gumbke, potrgane z uniform

pijanih generalov.

Moja vulva pluje po Ljubljanici:

zaman išče sušna polja

in upa na vnaprej plačan honorar

za trajno namakanje.

In moja glava je podstavek

ukradenega spomenika:

zgodovina dobitkov in izgub

na kolenih, v le eni noči.

Dragi, imava toliko,

kot potrebujem, da kupim

trimesečno dovoljenje za zrak tvoje dežele.

In toliko,

kot zahtevata

telefonski račun in kanalizacija:

pretoka različnih informacij.

Sama svoje socialno zavarovanje

in kraljestvo kredita:

ti in jaz, najmanjša država na svetu,

z revolucionarnim programom

vedno v načrtu.

Lahko izbirava med zgodbo in pesmijo,

a enako je izbirati

med šok sobo in

oddelkom za intenzivno nego.

Danes bova jedla

papir z omako,

jutri že

popoprano depresijo.

Lahko je biti edina psica na Mesecu:

miganje tvojega repa in strmenje v krater,

za katerega misliš, da je prazna skleda,

dobivata metafizično vrednost;

nimaš več na koga lajati,

razen na neko zastavo, snemajo vse

in ti namesto kosti ponudijo mikrofon,

ne snemajo pa, kako si dvignila nogo

z namenom, da se polulaš ob drog;

lahko je biti,

ko tvoje klope odkupujejo muzeji,

lahko je biti edina psica na Mesecu,

težko je biti edini Mesec nad toliko psicami,

ki bi vse pisale poezijo,

a šele ko te poližejo,

celega dobro prebavijo

in potem spustijo v metatravo

kot belo figo, povzetek izdaje

same osebne izkušnje.

Spustiš vejico, pihneš v list,

odpreš neslišna vrata za medlo svetlobo,     

ki ne razkriva, ali se dan bliža koncu

ali se najavlja jutranja nevihta:

tako se tvoj prst dotakne mojega obraza,

spusti po čelu, prepotuje nosno avtocesto,

najde zaprt vulkan na bradi

in preveri toplino temnega roba.

Spustiš vejico, pihneš v list,

a list zdrsne na blazino

in vrata se odprejo

s tihim škripanjem:

oh, oprosti, dragi, bije trideseto

in pričenjam uporabljati

nočno kremo znamke Afrodita –

moji večerni poljubi so mastni

in tvoji prsti se drsajo,

padajo po mojem obrazu

kot negotovi mali drsalci,

prvič

na še bolj nezanesljivem prvem ledu,

pod katerim se še vedno lahko zasluti

kakšna pozabljena boja

in kakšna drzna,

čeprav majhna riba.

Name ne bodo nalepili znamke,

ne bodo me poslali po pošti,

Air mail odpada z mene

kot možna tujina s potnega lista,

ki potuje

le v božjo mater.

Ker ne ponujam pejsaža

niti uokvirjenega sončnega zahoda

ali umetnih rož v pričakovani vazi.

Prikazujem malo, skoraj nič.

In ponujam samo

predolg, preveč zapleten

in zahteven tekst

na hrbtni strani

razglednice, ki je nihče

ne bi vtaknil v svoj žep.

Ker je toliko besed nositi s seboj

isto kot nositi kamenje,

iz katerega se ne gradi ne hiša

ne spomenik.

Čas uporabe

me bo zvedel vsaj

na dobro reciklažo.

Ljubljanski taksisti stavijo,

da sem iz Ukrajine.

Na moj „Dober dan”

mi zaželijo dobro noč –

moja slovenščina diši po jugu ali vzhodu,

po zanesljivem užitku.

Beograjski mislijo,

da prihajam iz užiških krajev:   

besede zategujem, trdijo,

kot Morava pred sušo.

In tisti okrog avtobusne postaje,

kamor prispem utrujena od poti,

pravijo, da moj Ć ni mehek kot njihov,

gotovo sem Slovenka –  

in pod povišanim pritiskom

taksimeter tiktaka vse hitreje.

In sprašujejo se, pod katero firmo

nosim tanko telo, razbeljeno glavo,

čigav je mali kovček na kolenih in pod njim

čigavo kratko krilo,

kurnik z vedrim namenom.

Čigav je trdi DŽ na sandalih,

pripet namesto zaponke,

in čigava sta dva glasna A iz imena

okrog mojih rok in vratu, namesto zanke.

In sprašujejo se, a ne vedo:

moj jezik je hitrejši od mene,

jež maratonec na 500 kilometrov,

ki mu bodice rastejo navznoter.

Kot zarotnika se srečujeva

v brezcarinski coni, na pol poti:

najini so nemi gozdovi, gluhi čas,

ko ga lahko grejem v dlaneh.

Obsojena drug na drugega,

slovnične revolucije preživljava molče:

jaz radost ponovno najdene dvojine,

on strah pred črnim imperfektom.