Ivo Svetina
[Takrat, ko me ni]
[Takrat, ko me ni]
Takrat, ko me ni, je Rim poln srečne vode,
umivajoče obraze belih palač, igrač, skritih
v plavih vrtovih, obdanih s stebri črnih kit.
V žametnih rokavicah jé mesec lase bisernega
psa, žival s pajčevinastimi krili na temnih
bokih, zlato mamino pismo trepeta v otroški
roki, čisti kot dolgi bledi hodnik, z rožami
porisani. Zvezda z dna teme, luč svilenega
volka, vstaja iz drobnih španskih jabolk, v
tankih curkih svetlobe, s katero mi Botticelli
slika češnjo. Potopljenega. Pišem. Šumi, šumi
svinčnik po belem snegu, ogenj, tanke tanke
sledi barv. Na smučkah sem nesrečna ladja,
čez metropolo sonca ploveča v toplo škrlatno
stoletje, ki je še pred menoj.