Aleš Šteger
Sušilec rok
Sušilec rok
Kdo govori, ko ne govoriš v svojem imenu?
Ko se ne pretvarjaš govoriti v imenu koga drugega,
A je prisoten glas kot na spiritistični seansi?
Zgolj retro larifari, kadabra abra, aha, aha, bla bla?
Dogaja se, kot da bi govoril veter skozi tebe.
Kot da govori burja, košava, pasat, ledeni sibirski vetrovi.
Dogaja se s tem, da med govorjenjem nevidni, ostajajo čisti glas.
In se ne dogodijo. Njihove vrnitve ne prinašajo sprememb.
Ali pač, kje vmes, kjer žive oplazijo mrtvi.
Kapljice, s katerimi si jim pokapal čelo, izhlapijo s tvojih dlani.
Še enkrat pritisneš srebrn gumb na plastični škatlici.
Še enkrat pribučijo, tokrat da ogrejejo tvoje premrzle prste.
Zgolj abrakadabra, aha, aha, bla bla. Ker ne prinašajo nič novega.
Stranišče bencinske črpalke je takšno kot prej.
In tudi ti se nisi spremenil. Le skozi tvoje dlani je nekaj zavelo.
Ne držiš ga, a včasih drži tebe. Ima tvoje življenjske črte. Stisk tvojih rok.
Nima imena, ki govori, ko ne govoriš v svojem imenu.
In ne doma. In ne lastnih reči.
Brezimnež brez telesa je, zmeraj na poti.
In njegove poti so lahko tudi tvoje, tvoje pa njegove ne bodo nikdar.