Brane Mozetič
[Ne vem, zakaj si mi padel na pamet]
[Ne vem, zakaj si mi padel na pamet]
Ne vem, zakaj si mi padel na pamet. Bil si prvi,
ki sem ga poljubil, čeprav si bil preveč pijan,
da bi kaj vedel o tem. Jaz pa sem doživljal
neznosne bolečine in srečo. Samo da sem se te dotaknil,
hlepel sem po tvojih pogledih in rahlo sem te božal
po hrbtu. Ne vem, če sem kdaj pomislil na seks s
tabo. Pravzaprav si tega še nisem dobro predstavljal.
Začelo pa se je tedaj, ko si me hotel voziti s kolesom.
Rad bi bil tvoja punca, sem si mislil, ker nisem znal
drugače. Ti pa bi skrbel zame, me razvajal, ob večerih
bi se dobivala na samem, se držala za roke in zardevala.
Tako pa se je vse obrnilo. Poglej, ker nisi maral teh
čustev, si zdaj debelušen zdolgočasen dedec. Če se
kdaj spomniš name, ti verjetno postane slabo. In,
hvala, sicer jaz ne bi sedaj sedel v pralnici, čakal,
da se perilo opere, ko zunaj dežuje, okoli skačejo
Kitajci, stroji ropotajo, berem pesmi Killiana in
se ne zavedam, da se leta sunkovito obračajo.
Vsake toliko se poskušam vrniti v najine čase, kot da
je to povsem mogoče, poiščem kakega najstnika, ki bi
me rad vozil s kolesom, skrbel zame in me držal za roko.