Maruša Krese
[Čepeli so]
[Čepeli so]
Čepeli so in čakali na morje,
preštevali stare školjke v zalivu,
nabirali pisane kamne
za grobove v našem svetem mestu.
Tiho, tiho se plazimo za njimi,
dvigamo veje zelene
in jih prosimo,
da z njimi pokrijejo svoje mrtve,
da bi se tako naše duše rešile.
Lahko bi jim naredili ladjo
in jih popeljali do varnega zaliva,
da bi jih za lahko noč pregrnili
in z mirom pokrili,
in molk preživeli.
Morje je naše,
in ladja je naša,
in življenje je naše,
le smrt si delimo.
Naš del jim lahko prodamo.
Tiho, tiho se plazimo za njimi,
gledamo jih in se smehljamo,
ker zaman čakajo na sonce in morje,
rožmarin in zaupanje v nas.
Tiste rdeče rože na njihovem grobu,
so nam pot v nebesa odprle.