Rumena počasnost prihajanja
plodov dreves, jabolk, hrušk
je vzniknila iz kamna, vkopanega kot peta,
splavala iz vode.

Vse sadje je rumeno
in se pojavlja le v zaznamkih,
debelina poldneva prihaja k nama kot krotek vlak,
redno, z rahlimi odstopanji
in naju opozarja, naj bova previdni,
naj ohranjava rahel nasmešek,
s čistimi površinami in kovinskim, ogretim srcem,
pripravljeni, da z motiko potolčeva belouške
in med iskanjem obrneva vsak kamen.

Ona ima ognjevarne roke,
skriva jih v pečici kot kača noge,
v pravilni liniji izteguje vrat, teme in brado,
na nebu spremlja majhne brazgotine,
ki jih letalo izpušča iz zadnjice.

Na meni se ne more opeči,
ne more izvedeti mojega imena.
Imava trdno uperjene zenice, uokvirjene s trepalnicami,
ki kalibrirajo kot popki,
majski popki,
s pogledom pospremijo noge in glave.

Tako sem srečna, da te imam,
ukradla si del avta, toda nihče ga ne more voziti
in zdaj štopaš in pri tem razmišljaš,
kaj mi je bilo tega treba.

Tvoj travnati jezik skriva laži,
sladke, poletne spremembice, in potem me imaš še raje.

Ko v ustih raztapljaš moje ime,
bi prisegla, da je to neko drugo ime.
Ko me z ustnicami poljubljaš po licu,
bi prisegla,
da to ni moje lice.