Iztok Osojnik
Pariško jutro
Pariško jutro
Stojim pred sliko Vena Pilona.
Objame me občutek silne samote
in na obrazu začutim sapo reke.
Žalosten, vlažni vonj,
ki diši po zarjavelih kapnikih pod mostom
in urinu. In mogoče kakšnem psu,
ki stika med lužami za hrano.
Charlie Parker stoji pod mostom
in molče gleda reko,
ki drsi mimo.
Samo njemu znana mešanica
glasbe in življenjskega nesmisla
mu cefra dušo na pramene obupa
in slapove zanosa.
Charlie Parker iz neke Cortasarjeve zgodbe.
Vsi ti pariški Latino-Amerikanci,
ki so prevajali za Unesco
in za katerimi so bile doma razpisane tiralice,
ki jih je veter, že zdavnaj pobledele, mogoče
še kje nosil po prašnih ulicah andskih
vasi, za katerimi so hrepeneli
in kamor se nikoli več niso hoteli vrniti.
Odprti do bolečine, brezmiselne in
neopisne, bele kot avra svetnika,
a tudi banalno vsakdanje. In predvsem
neprestano lačne...
Vetrov, ki z andskih modrin zapihajo razredčeni
in ostri, v februarskem polmraku in
žalostnem dežju, med vaščane, otopele od cenenega
žganja, v mračni omotici, v repu groteskne
procesije, iz katere pobegnejo in na
robu vasi v redkem grmovju začnejo še eno
tragedijo, ki ne bo pretresla sveta.
Tudi tu pod mostom je mraz
nozdrvi ranjene živali razdražil.
Človek je sam in
njegova žalost je tudi sama.
A odpre se nebo, jutro se izostri, iz mraka
stopi drugačno življenje. Z odprtimi usti, v
katerih so obmolknili stoki,
v njem se vsi srečamo v istem pogledu-križišču
nesmislov in razlik,
tistih nedostopnih, ki rastejo s sunki žalosti
v srcu, in ta svet, ki te bo nekoč slavil,
pijan od silne moči tvoje žalosti,
zdaj pa gluh, visoko zgoraj na mostu, bučni svet,
ali tam, na drugem bregu s svojimi
geometrijskimi vedutami,
nabit z magično privlačnostjo,
z vonji nasičenega mesta, da zrak kar sika.
Človek je sam
in njegova žalost je tudi sama.
Ampak človek biva telesno in pesniško,
obe stanovanji pa sta premočni ali premalo.
Globoka tiha radost in podočnjaki, da plavaš
čez potemnele ulice kot pijanec,
roka, ki nežno sledi jasnim lokom mosta
iz zgoščenega zraka,
in ko se za njim vrnem na tisti kraj,
vidim, da je rasel drugje, ampak da sva zdaj vsak
v svoji samoti tu, kjer so zategli, hripavi toni
trobente in te razpočene črke in gibi
nekega čopiča povezani z nevidno prisotnostjo,
ki sega čez vse svetove,
od andskih prahov prozorna kot zrklo,
vlažna od urina psov in klošarjev
in tudi od njegovega,
tudi od njegovega toplega in zamišljenega urina.
In od politih steklenic piva
v zatohlem baru na koncu noči,
med ženskami z zasanjanimi in utrujenimi očmi
pod sesedlimi maskami ličila,
pijanimi, a ne preveč,
ampak nekje daleč,
s telesi in dušami bolj odprtimi kot pri ljubljenju,
z dušami ranjenimi v obupano dno
sladkega zapravljenega odtoka časa,
od zaspanih luči rumene kot pergament,
od žlahtne tihote glasbe
in težkih zaves cigaretnega dima.
Zunaj pa tista razgrnjena in molčeča noč
drseča proti jutru,
k nekemu negibnemu mostu,
v prvi modrini mladega dneva molče
poslušajočemu molčeči monolog zbluzene trobente,
ki zvija pločevino duše
v strašen spomin na kraj,
kjer je pred pol stoletja
nepopustljivo vztrajal nek slikar.
Človek je sam
in njegova žalost je tudi sama.