Iztok Osojnik
Oče
Oče
Nikoli nisi nič rekel
in jaz nisem nič slišal,
vendar je jasno:
resničnost moje pesmi
vstaja iz
polmraka tvojega
molka.
Tam notri sveti mera
za globoko uresničenost,
za sprašujoče poglede izpod obrvi,
za šum gozdov na strmem črno zelenem pobočju
za divje višine, zavite v meglo.
In še naprej, kot krik ptiča,
ki se požene iz vlažne sence na sonce,
na brege med grozdjem in z zlato težo
jeseni sede v vino.
Iz tebe raste spomin na tirolske skomine po Mediteranu,
na žilavo, zeleno okovje na piramidah
iz rdečega granita nad Boznom*.
Ali na dolge, vlažne noči,
iz katerih so se širile sanje globoko v tkivo
drugačne resničnosti,
noči, iz katerih sem se zbujal prestrašen,
mrk, molčeč,
priča starodavnih stanj,
ne da bi znal dobro povedati, kar s tem mislim,
jecljajoč in še moker od živega hlipanja duše.
Kasneje pa, skoraj neopazno, dol po
dolinah s temno zelenimi boki
ostrih, od ledu in sonca razrezanih skal.
Ti si mogoče vse to vedel,
o verigi očetov in sinov in kako se prepišejo
nakopičene izkušnje iz ene duše v drugo.
Ampak ne govoriva samo o osebnih zgodbah.
Ob reki navzgor po dolini so vdirali valovi
svetovne zgodovine, se zavrtinčili okoli
celičnih jeder in jih zaznamovali.
Svet nima središča.
Zamišljeni prednik je dvignil glavo, prisluhnil
izzivu, na izviru potoka postavil kapelo za puščavnika
in v grapo vzidal znamenje,
zaradi katerega so ljudje začeli prihajati od daleč,
ker so iskali odgovor...
Zgodovina je poplavljala dolino kot plima,
iz vsake generacije izbrala sinove ali hčere
in jim vtisnila neizbrisni pečat.
Vsi smo bili zaznamovani,
vsi smo z osredotočenimi čeli zapisali,
česar nismo vedno razumeli.
Za nami so ostali grobovi, posuti s kremenčevim peskom,
na katerem zdaj pobliskava razbito sonce.
Negibni kot skobec na veji.
Ampak v pogledu že umrlih sta zoreli
tudi najini samozavest in moč.
Kot jeleni v polmraku z roba gozda, se ta prisotnost,
ta mera, neopazno seli čez molk,
v nevidnih prebliskih, ki drugače delujejo
in potujejo kot vsakdanje misli.
In ne samo midva, ampak vsak zadrhti, če ga prebodejo
ti razgledi, z duhom, ki zaveje po dolini,
prepreden s cvetovi sadnega drevja,
baročno razkošen kot grajska vprega iz Štatenberga,
ki se je ustavila pred domačo hišo,
ali mračen kot samostan pod hribom in park,
v katerem si nekoč poln tesnobe čakal,
da se tvoja mati vrnejo od spovedi,
ata pa so tisti čas v zidanici,
ki jo je po vojni nova oblast nacionalizirala skupaj z ostalim
posestvom, stiskali vino, nagrajeno z diplomo,
ki danes visi na zidu, v katerega gledam.
*Tirolsko ime za Bolzano