Milan Dekleva
HVALNICA PASJI ZVESTOBI
Odstavila si me v čas, materinsko.
Tvoj pogled je bil dolg kakor igra dojenja.
A ne vem, mi boš verjela, da se v milovanju
roke ves boleč razprem vrtnarju biti
in ne smem zasmrten se vrniti k tebi:
ne kot dih, ne kot zvijačna sled semen?
Nem sem, jegulje nem, tišji kot je veter
v kruhu, vendar zvest. Zvesta pasja slina.
Nem sem, ves nastlan z jeziki ljubljenj,
z vrišči trav v zasipu, zapisu tvojih nog.
Cvokotam ti v grlu; za zvezdo majhen,
za kostni kamen spran.
Vendar zvest. In vdan. Kakor je grozdu vdan
– v merilu sonca – tolsti oker zemlje.
Ko se na kraju, ves zaspan od plimovanja
razčesanih ustnic, sklonim v tvoj prepasani namig,
sem razigran, koristen, slan. Ga slišim,
stih v zatišju. In mi je znan.
To ti črkuješ, z nežno, skoraj sveto grozo:
pravkar skončani dan.