Aleš Debeljak
Gospodar solz
Gospodar solz
Naj bo: naj tvoja ušesa zaenkrat še ne slišijo prhutanja kavk,
ki žlebove stražnih stolpov prekrivajo kot sad neba. Zdaj tiho
gnije. Naj korak ti meri neizčrpno dno v sprejemnici akademije:
tu sapa odposlancev iz daljnih ambasad vzgaja nek stari sen.
Sen o pokrajinah brez konca, kjer isto ime izgovarjajo z istim
strahom. Naj otrdi ti slina v kristal. Naj se ti roka nikogar ne
dotika nežno. Naj prerokujejo prihodnost ti junaki, ki so ilirske
hribe prekoračili in na bregu toplega morja legli v sipine. Sami,
neizbežno. Naj plima za trenutek pljuskne čez slavne razvaline,
ki so vojske jih pustile za seboj. Naj smrtno resno poveljniki
poslušajo ukaz spomina, ki gosti se kakor vosek. Z njim boš
zapečatil dediščino bolečine, ki zlagoma narašča v zbranih delih
kraljevskih pesnikov. Proti obalam razdeljenega otoka bežijo s
tabo. Prepozno bo, ko pod surovo zvezdo upognil boš koleno.