Andrej Hočevar 
Translator

on Lyrikline: 5 poems translated

from: esloveno, alemão to: inglês, esloveno

Original

Translation

Poklicanost

esloveno | Andrej Hočevar

Skozi dan se kotali
velika prozorna krogla
in izkrivlja zrak.

Tod mimo so nekoč šle krave;
odtrgale so del prostora,
da bi ga odnesle drugam;

zdaj so prazna mesta
naselili ptiči, ki švigajoč
krpajo prostor.

Toplota se opoteka
in še zadnjič zajame sapo,
preden potone.

Kar je bilo izbrano,
žari v vrhovih smrek,
vse ostalo

se brez besed
postavlja
v vrsto.

© Andrej Hočevar
from: Leto brez idej
Ljubljana: LUD Šerpa, 2011
ISBN: 978-961-6699-24-2
Audio production: LUD Literatura, 2014

(On) being summoned

inglês

A big translucent ball
rolls through the day
contorting the air.

Once, cows passed this way,
tearing off pieces of space
to take elsewhere.

The vacant lots
are now inhabited by birds,
stitching zigzag space.

The heat wavers
and takes one last breath
before sinking.

The chosen glitters
on top of the spurs.

Everything else,
silently,
waits its turn.

Translated by Andrej Hočevar and Robin Parmar

DAS GEDICHT GEHT DURCH EINEN KÖRPER UND GRÜSST NICHT MAL

alemão | Björn Kuhligk

1

Wenn man durch ein Land reist, ist das Land eine Reise wert.
Wenn man eine Siedlung verlässt, erreicht man eine andere.
Wenn man ein Gedicht geschrieben hat, schreibt man ein nächstes.
Wenn das eine Freude ist, ist das eine Freude.
Wenn man ein Bier trinkt, trinkt man ein Bier.
Wenn das schön ist, ist es schön.
Wenn ich das so weiter mache, mache ich so weiter damit.
Wenn ich einen Wurstsalat esse, esse ich einen Wurstsalat.
Wenn das eine Freude ist, dann ist das eine Freude.
Wenn man das eigene Leben als Material benutzt, dann ist das so.
Wenn man eine neue Grammatik erfinden möchte, kann man das tun.
Wenn man eine neue Wahrnehmung erzeugen möchte, kann man das tun.
Wenn man etwas zertrümmern möchte, möchte man etwas zertrümmern.
Wenn man etwas tun möchte, möchte man etwas tun.
Wenn man das jetzt so weitermacht, dann macht man so weiter damit.
Wenn eine Kartoffel was zur anderen sagt, dann sagt sie: Ich möchte nicht gegessen werden. Wenn sie noch was sagen kann, dann kann sie sagen: In der Erde war es besser.
Wenn man das jetzt so weiter macht, dann macht man so weiter.


2

Fährt man von der Quelle zu den Leuchttürmen, fährt man nicht von den Leuchttürmen zur Quelle.
Rede ich über Brackwasser, rede ich nicht über Hochseefischerei.
Rede ich über Algebra, was ich nie mache, rede ich über etwas, von dem ich nichts verstehe.
Rede ich über das Wetter, kann ich darüber reden.
Rede ich über Fotografie, habe ich eine Ahnung davon.
Rede ich über Theater, weiß ich zu wenig, um darüber reden zu können.
Rede ich über Gedichte, denke ich, ich sollte nicht darüber reden.
Schreibe ich Gedichte, schreibe ich Gedichte.
Schreibt man Gedichte, genügt das.
Fährt man von der Quelle zu den Leuchttürmen, dann macht man das.
Wird man pathetisch, dann muss die Heide brennen.
Wird man leise, wird man leise.
Stellt man sich eine Schreibaufgabe, hat man eine Schreibkrise.
Hat man eine Schreibkrise, sollte man seine Zeit mit anderem verbringen.
Sagt man Krise, sollte ein Land brennen.
Schreibt man ein Gedicht, dann schreibt man es.
Schreibt man keins, dann schreibt man keins.
Sagt man immer wieder man, weiß irgendwann niemand mehr, wer gemeint ist.
Sagt man immer wieder man, meint man nur sich selbst.
Sagt man immer wieder man, sind alle gemeint.
Sage ich immer wieder wir, sagt irgendwann jemand, ich bin nicht dein wir, mein Großvater wollte niemals auf eine DGB-Demo schießen.
Fährt man von der Quelle zu den Leuchttürmen, schwimmen Lachse mit.
Fährt man von den Leuchttürmen zur Quelle, schwimmen Lachse mit.


3

Ich weiß, dass Kunst nur die traurige Zusammenballung aller Defizite ist.
Ich weiß, dass mir dieser Gedanke sehr logisch erscheint.
Ich weiß, dass ich mit diesem Gedanken Gedichte schreibe.
Ich weiß, dass ich Menschen, die Gedichte schreiben und sich öffentlich über Gedichte im Allgemeinen äußern, merkwürdig finde.
Ich weiß, dass ich haupt- oder nebenberufliche Kritiker von Gedichten merkwürdig finde, weil sie eine Vorstellung von dem haben, was ein Gedicht sein soll.
Ich habe mal in einem französischen Film eine Strandszene gesehen, in der ein Mann einer Frau sagte: „Madame, ich möchte mit ihrer Tochter schlafen. Es soll wie ein Gedicht sein, was ich ihnen widme.“
Ich weiß nicht, was ein Gedicht ist.
Ich weiß, dass jemand, der sich für einen großen oder wichtigen Dichter hält, einen Knall hat.
Ich weiß, dass jedes größere Kind ein Gedicht schreiben kann.
Ich weiß, dass Jugendliche Gedichte schreiben.
Ich weiß, dass ich erwachsen bin und immer noch Gedichte schreibe.
Ich weiß, dass jedes Gedicht die Ballung aller Defizite ist.
Ich habe mal geschrieben, dass ich das mit „Bier“ betitelte Gedicht von Karl Mickel über die Alpen tragen würde, um den Fortbestand dieses Gedichts zu sichern.
Ich weiß, dass ich die Alpen falsch einschätze.
Ich weiß, dass jedes Gedicht traurig ist.
Ich weiß, dass ich keine Traurigkeit über die Alpen tragen möchte.
Ich weiß, dass ich Gedichte schreibe, weil ich Gedichte schreiben will.
Ich weiß, dass diese Logik bahnbrechend ist.


4

Das Gedicht grenzt im Westen an die Vereinigten Staaten der Zwecklosigkeit.
Das Gedicht grenzt im Osten an eine freiwillige Feuerwehr.
Das Gedicht grenzt im Süden an eine Tüte Bio-Mehl.
Das Gedicht grenzt im Norden an subventionierte Kinderbetreuung.
Das Gedicht grenzt, wenn es Grenzen hat, an seine Selbstgefälligkeit.
Das Gedicht geht durch einen Körper.
Das Gedicht geht durch meinen Körper.
Das Gedicht geht durch meinen Körper und grüßt nicht mal.
Das Gedicht holt sich, was es braucht.
Das Gedicht braucht Jahre, zwei Minuten.
Das Gedicht wird manchmal richtig scheiße.
Das Gedicht wird dann gelöscht.
Das Gedicht ist so dämlich wie der, der darüber redet, darüber schreibt.
Das Gedicht ist so klug wie der, der ins Museum geht.
Das Gedicht braucht keine Schlaumeierei, keine Milchmädchenrechnung.
Das Gedicht braucht kein Schreiben über das Gedicht.
Das Gedicht will geschrieben, will gemacht werden.
Das Gedicht will nicht geschrieben, will nicht gemacht werden.
Das Gedicht ist ein Hüttenkäse.
Das Gedicht will sagen: Lasst mich in Ruhe, wenn ich fertig bin.
Das Gedicht will sagen: In der Ziege war es besser.
Das Gedicht will sagen: Woher weißt du, was ich will und warum kann ich überhaupt reden.



5

Ich schreibe, wenn etwas kommt.
Ich schreibe, wenn etwas nicht kommt.
Ich schreibe, wenn etwas ankommt
Ich schreibe, wenn etwas nicht ankommt.
Ich schreibe, wenn die Defizite.
Ich schreibe, wenn auf einem T-Shirt steht „I´m a muslim, not a bomb“.
Ich schreibe, wenn die Tiefe, die Höhe, das Dazwischen.
Ich schreibe, wenn die Apnoe-Taucher, die Speedclimber.
Ich schreibe, wenn diese verdammten Schmerztiere.
Ich schreibe, wenn diese Verwahrlosung.
Ich schreibe, wenn dieses Dieses.
Ich schreibe, wenn die Schönheit eines Feldes.
Ich schreibe, wenn das Schweigen, die Stille.
Ich schreibe, wenn die Defizite.
Ich schreibe, wenn das gefrostete Stück Wiese vor einem Familienhaus.
Ich schreibe, wenn die Heide brennt.
Ich schreibe, wenn das Land brennt.
Ich schreibe, wenn die Hochstuhlrocker, die Badewannenwasser-Kapitäne.
Ich schreibe, wenn die Liebe, der Hass, die Leere undsoweiter.
Ich schreibe, wenn der von Schnee bedeckte, an der Ampel wartende Hund und seine Ahnungslosigkeit.
Ich schreibe, wenn größere Aufmerksamkeit versprochen wird.
Ich schreibe, wenn Geld geboten wird.


6

Ich antworte, ich schreibe sie mit den Händen.
Ich antworte, ich lebe zeitweise und teilweise davon und damit und gut und danke.
Ich antworte, dass ich darauf nicht antworten werde, Sie fragen doch auch keinen Roman-Autor, warum er keine Gedichte schreibt.
Ich antworte, dass jedes Hoch- oder Flachhaus mehr Erotik hat.
Ich antworte, dass jedes geschlossene Gewässer mehr von allem hat.
Ich antworte, dass ein Feuerwehrfest in Posemuckel mehr Menschen erfreut.
Ich antworte, dass diese Tätigkeit mehr Lächerlichkeit hat als ein Feuerwehrfest in Posemuckel.
Ich antworte, dass diese Tätigkeit mehr Ernsthaftigkeit hat als ein Feuerwehrfest in Posemuckel.
Ich antworte, dass ich etwas mache, was Jugendliche tun.
Ich antworte, dass das eine Fehlschaltung ist.
Ich antworte, dass es ein Handwerk ist.
Ich antworte, ich bin manchmal glücklich dabei.
Ich antworte, ich schreibe sie mit den Händen.

© Björn Kuhligk
Audio production: Literaturwerkstatt Berlin, 2014

Pesem gre skozi telo in ne reče niti živjo

esloveno


1

Če potuješ skozi neko deželo, je tista dežela vredna potovanja.
Če zapustiš eno naselje, prispeš v drugo.
Če si eno pesem zaključil, se lotiš naslednje.
Če je v tem zadovoljstvo, je v tem zadovoljstvo.
Če piješ pivo, piješ pivo.
Če je to lepo, je lepo.
Če bom pri tem še naprej vztrajal, bom pri tem še naprej vztrajal.
Če jem posebno v solati, jem posebno v solati.
Če je v tem zadovoljstvo, potem je v tem zadovoljstvo.
Če gradivo črpaš iz svojega življenja, pač ga.
Če bi si rad izmislil novo slovnico, si jo kar daj.
Če bi rad nekaj sesul na koščke, bi rad nekaj sesul na koščke.
Če bi rad nekaj naredil, bi rad nekaj naredil.
Če zdaj pri tem torej še naprej vztrajaš, potem pri tem še naprej vztrajaš.
Če en krompir reče nekaj drugemu krompirju, potem reče: nočem, da bi me pojedli.
Če lahko reče še kaj, potem utegne reči: v zemlji je bilo bolje.
Če zdaj pri tem še naprej vztrajaš, potem še naprej vztrajaš.


2

Če se kdo pelje od izvira k svetilnikom, se ne pelje od svetilnikov k izviru.
Če govorim o somornici, ne govorim o ribolovu na odprtem morju.
Če govorim o algebri, česar ne počnem nikoli, govorim torej o nečem, o čemer se mi niti ne sanja.
Če govorim o vremenu, lahko o tem pač govorim.
Če govorim o fotografiji, imam o tem nekaj pojma.
Če govorim o gledališču, vem premalo, da bi lahko o tem res govoril.
Če govorim o pesmih, si mislim, o tem pa res ne bi smel govoriti.
Če pišem pesmi, pišem pesmi.
Če piše kdo pesmi, je to dovolj.
Če se kdo pelje od izvira k svetilnikom, potlej pač se.
Če se kdo razneži, potlej mora očino goreti voda.
Če kdo obmolkne, obmolkne.
Če si kdo pri pisanju zastavi nalogo, ima ustvarjalno krizo.
Če ima kdo ustvarjalno krizo, bi moral svoj čas prebiti z drugimi.
Če kdo reče kriza, bi morala goreti kakšna država.
Če kdo napiše pesem, jo pač napiše.
Če ne napiše nobene, pač ne napiše nobene.
Če kdo ponavlja vedno znova kdo, ni v nekem trenutku več nikomur jasno, kdo je s tem mišljen.
Če kdo ponavlja vedno znova kdo, misli s tem samo sebe.
Če kdo ponavlja vedno znova kdo, so mišljeni vsi.
Če ponavljam vedno znova mi, bo kdo v nekem trenutku rekel, jaz nisem tvoj mi, moj ded pa že ni hotel streljati na sindikalni protest.
Če se kdo pelje od izvira k svetilnikom, ob njem plavajo lososi.
Če se kdo pelje od svetilnikov k izviru, ob njem plavajo lososi.


3

Vem, da je umetnost samo v žalostno kepo sprijeti skupek nezadostnosti.
Vem, da se mi zdi ta misel nadvse logična.
Vem, da s tem v mislih pišem pesmi.
Vem, da se mi zdijo ljudje, ki pišejo pesmi in se o njih kakorkoli javno izrekajo, čudni.
Vem, da se mi zdijo občasni ali redni kritiki poezije čudni, ker imajo jasno predstavo o tem, kaj naj bi bila pesem.
V nekem francoskem filmu sem videl sceno na plaži, v kateri neki moški reče neki ženski: »Madame, rad bi spal z vašo hčerko. Kar vam posvečam, naj bo kot pesem.«
Ne vem, kaj je pesem.
Vem, da se je nekomu, ki se ima za velikega ali pomembnega pesnika, utrgalo.
Vem, da lahko pesem napiše vsak malo večji otrok.
Vem, da mladina piše pesmi.
Vem, da sem odrasel in da še vedno pišem pesmi.
Vem, da je vsaka pesem samo v žalostno kepo sprijeti skupek nezadostnosti.
Nekoč sem zapisal, da bom pesem Karla Mickla, naslovljeno Pivo, nesel čez Alpe, da bi ji zagotovil nadaljnji obstoj.
Vem, da Alpe napačno ocenjujem.
Vem, da je vsaka pesem žalostna.
Vem, da čez Alpe nočem nositi nobene žalosti.
Vem, da pišem pesmi, ker hočem pisati pesmi.
Vem, da bo ta logika spremenila svet.


4

Pesem meji na zahodu na Združene države nesmiselnosti.
Pesem meji na vzhodu na prostovoljno gasilsko društvo.
Pesem meji na jugu na vrečko bio moke.
Pesem meji na severu na subvencionirano varstvo za otroke.
Pesem meji, če ima meje, na samovšečnost.
Pesem gre skozi neko telo.
Pesem gre skozi moje telo.
Pesem gre skozi moje telo in ne reče niti živjo.
Pesem gre in si vzame, kar potrebuje.
Pesem potrebuje leta, par minut.
Pesem včasih čisto zares izpade kot drek.
Pesem je tedaj izbrisana.
Pesem je tako bedasta kot tisti, ki o tem govori, ki o tem piše.
Pesem je tako prebrisana kot tisti, ki gre v muzej.
Pesem ne potrebuje pametnjačenja ali računov brez krčmarja.
Pesem ne potrebuje pisanja o pesmi.
Pesem hoče biti napisana, hoče biti izdelana.
Pesem noče biti napisana, noče biti izdelana.
Pesem je skuta.
Pesem hoče reči: Ko bom zaključena, me pustite pri miru.
Pesem hoče reči: V kozi je bilo bolje.
Pesem hoče reči: Od kod ti pravzaprav ideja, da veš, kaj hočem, in kako to, da sploh lahko govorim?


5

Pišem, če pride.
Pišem, če ne pride.
Pišem, če dospe.
Pišem, če ne dospe.
Pišem, če nezadostnosti.
Pišem, če ima kdo na majici napis »I’m a muslim, not a bomb.«
Pišem, če globina, višina, če tisto vmes.
Pišem, če potapljači na dah, če hitrostni plezalci.
Pišem, če ta prekleta žival bolečine.
Pišem, če to propadanje.
Pišem, če ta to.
Pišem, če lepota polja.
Pišem, če molčanje, tišina.
Pišem, če nezadostnosti.
Pišem, če zmrznjeni košček trate pred družinsko hišo.
Pišem, če gori voda.
Pišem, če gori država.
Pišem, če kobacajoči rokerji na stolčkih, ladijski kapitani v banjah.
Pišem, če ljubezen, sovraštvo, praznina intakonaprej.
Pišem, če zasneženi, na prehodu čakajoči pes in njegova nič hudega sluteča vdanost.
Pišem, če je obljubljena večja pozornost.
Pišem, če je ponujen denar.


6

Odgovorim, pišem jih z roko.
Odgovorim, od tega in s tem občasno in delno živim in dobro in hvala.
Odgovorim, da na to ne bom odgovoril, saj vendar tudi romanopisca ne boste vprašali, zakaj ne piše pesmi.
Odgovorim, da premore več erotike celo vsaka stolpnica ali pritlična hiša.
Odgovorim, da ima vsako nepretočno jezero več vsega.
Odgovorim, da gasilska veselica v Spodnjem Dupleku razveseli več ljudi.
Odgovorim, da je ta dejavnost bolj smešna od gasilske veselice v Spodnjem Dupleku.
Odgovorim, da je ta dejavnost bolj resna od gasilske veselice v Spodnjem Dupleku.
Odgovorim, da počnem nekaj, kar počne mladina.
Odgovorim, da gre za slab stik.
Odgovorim, da gre za obrt.
Odgovorim, da sem ob tem včasih srečen.
Odgovorim, pišem jih z roko.

Iz nemščine prevedel Andrej Hočevar

Moški pri tridesetih

esloveno | Andrej Hočevar

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera. 
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo, 
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemo

nespremenjeni, četudi potni in močnejši. Svet okoli
sebe najbolje dojemamo s hitrostjo tekača.
Telesa nam še dovoljujejo, da nismo nikoli

pri miru, zato vrztrajamo pri prepričanju, da
vse, kar miruje, ostaja mimobežno in brez volje,
in vse, kar se premika, v sebi samozadostno počiva.

Moški pri tridesetih se počutimo kot fantje 
iz višjih razredov – večji le za eno glavo, 
le za spoznanje bolj hrabri in zato bolj dostopni

kot naši očetje, ki so nekoč davno prestopili mejo,
preskočili našo starost in nam odrekli primerljivost –, 
zato v trenutkih miru nehamo verjeti v napredek,

ki ga bomo čez deset let ponovno slavili:
nekaj nam bo odrekalo veselje ob zasluženih dosežkih
in začeli bomo iskati nove vzornike,

ob katerih naši cilji ne bi bili videti tako plehki.

2

Moški pri tridesetih ne vemo, kaj mislijo ženske
pri tridesetih, čeprav si jih radovedno ogledujemo.
Ne vemo, kaj počnejo ženske pri tridesetih,

ki bodo pri štiridesetih še vedno stale v svojih
nekdanjih, za nas novih telesih, a ne bodo
imele časa, da bi to opazile. Takrat bodo potrebovale

moške, ki pri tridesetih o tem ne vemo še ničesar,
kar ne pomeni, da bomo moški pri štiridesetih
bolj dojemljivi za lepoto opuščenih ciljev.

Ženske pri tridesetih, ki bodo pri štiridesetih
ponovno pogledale k nam z očmi naših otrok,
nas bodo mogoče izzvale, naj jih tudi mi pogledamo

z otroškimi očmi izpred desetih let. Zato moramo
ohranjati dobro telesno formo in se oklepati 
prepričanja, da si bomo vedno zvesti, če bomo 

le dovolj hitro tekli, da bi prehiteli pogled 
na obrano trto, sveže konjske fige in druge neznosne 
trenutke, v katerih je treba oceniti zadnjo letino –

moški pri tridesetih preprosto še ne vemo,
da potrebujemo ženske pri tridesetih
zato, ker brez njih ni življenja,

ki bi nam prizaneslo.

© Andrej Hočevar
from: (unpublished)
Audio production: LUD Literatura, 2014

Men in their Thirties

inglês

1

We men who will in our forties buy new
tennis rackets special turntable needles and our first
tickets to India are now in our thirties tying sneakers

disappearing into the light of early evening
that person we leave again and again
keeps waiting for us at home to where we return

unchanged full of sweat and strength we understand
the world around us best at the speed of running
our bodies (still) allow us to never be

(still) so we cling to the belief that everything
at a stand (still) remains but fleeting without will
and everything moving self-sufficiently finds repose in itself

we men in our thirties feel like boys
from upper grades taller by a hair
only slightly tougher more accessible

than our fathers who once long ago stepped over the line
skipped our age and denied any possibility of comparison
so in moments of peace we stop believing in progress

in ten years time we’ll start again
something will negate the joys of our hard-won success
we’ll look for new role models

compared to which our goals won’t seem so vain

2

We men in our thirties have no clue what women think
in their thirties though we eye them with curiosity
nor do we have any clue what women in their thirties do

women who in their forties will still stand firmly
rooted in their bodies always so fresh to us
but they’re too busy to notice they’re going to need
 
us men who in our thirties know nothing about such things
though even as men in our forties we won’t be
increasingly susceptible to the beauty of abandoned goals

women in their thirties who in their forties
will regard us now with the eyes of our children
challenge us to regard them likewise

with our childish eyes ten years past
for this we must keep in shape believe we’ll be true
if only we can run fast enough to out-

strip the harvested vine fresh horse apples
and other unbearable fruits of the harvest

we men in our thirties are simply not yet
aware that we need women in their thirties
for without them no future life

will spare us

Translated by the author and Robin Parmar

Imaš dvajsetaka?

esloveno | Andrej Hočevar

Zagrabi me še kar huda lakota in nekaj
idejam podobnega. Odprto okno in nobenih
glasov. Pospravljeni premiki, potrpežljivi
sosedje. In tvoja stopala. Tvoja lepa stopala.
Leva in desna družina, deset prstov
z rdečimi nohti. Zdaj pa vsi skupaj pojdite lepo
na tržnico! Ali pa kam drugam, kjer sta telo in volja
zadovoljno razdružena. Zakaj tako skrivaš žlebove,
po katerih bi se lahko mirno razlil kot spanec
brez sanj po kosilu? Nebo zrcali travnik,
popackan z ovcami. Ne potrebuje pravih
rešitev. Korak, ki ni zadnji, ne potrebuje
pravih rešitev. In prave rešitve prav gotovo
ne potrebujejo mene. Dotakniti se me hočejo
nabrekle prsi. Dišijo in se stegujejo. Ne vem več,
kaj so razlike. Grizem. Hodim. Sonce
s svojo leseno žlico z mene pobira smetano.
Slačim si hribe, slačim si doline. Slačim
tvoje zobe. Ves pasji sem. Smejim se z rokami
in pišem z repom. Maham. Spet sem nasedel
zgodbi očaranega pesnika, kako se srečata
ljubezen in zanimanje za stvari, ki se te ne tičejo:
pesniki strmijo v daljavo in vidijo,
kako se po cesti vozijo borovnice.
Ko me bo pot prekucnila, bom hodil
še po drugi strani. V travo plane
čudovita podoba – to ni osamljenost,
a jo trgam kot zrele, sočne sadeže.

© Andrej Hočevar
from: Leto brez idej
Ljubljana: LUD Šerpa, 2011
ISBN: 978-961-6699-24-2
Audio production: LUD Literatura, 2014

You got a tenner?

inglês

Suddenly a rather intense hunger grabs me
along with something akin to an idea. An open window
and no voices. Movements are stored away;
the neighbours are patient. And your feet.
Your lovely feet. The left and right families:
ten toes with red nails. Off you go! Go visit
the farmers’ market! Or some other place,
where body and mind are happily unbound.
Why hide the gullies into which I could easily spill
like a dreamless sleep after lunch? The sky mirrors
the meadow, blotted with sheep. It needs no right
solutions. A step that’s not final needs no
right solutions. And the right solutions most certainly
don’t need me. Voluptuous breasts want to
touch me. They’re fragrantly stretching out
towards me. I don’t know what differences
mean anymore. I’m biting. I’m pacing. The sun’s
skimming the cream off me with its wooden spoon.
I’m undressing mountains, undressing valleys.
Undressing your teeth. I’m all doggish. I laugh
with my hands and write with my tail. I’m waving.
Once again, I fell prey to the tale of the
awestricken poet—how love and interest
for things that don’t concern you suddenly meet.
The poets stare into the distance and see
blueberries driving down the street.
When the world trips me over, I’ll walk
on the other side, too. A beautiful image
pounces into the grass—though it’s not loneliness,
I gather it like ripe, juicy fruit.

Translated by the author and Robin Parmar

Na pol poti

esloveno | Andrej Hočevar

Hiše, v katerih ne živim več,
so slečene do spodnjega perila.
Drevesa zardevajo, ker nimajo ust,
iz katerih bi se lahko razlila preteklost.
Mesto se je že zvečer spustilo
nekaj nadstropij niže.
Obdajajoči prostor me zmanjšuje
z vsako idejo, ki vanj poskuša vstopiti.
Srajca se me oprijema otročje in mehko.
Ravno prava mera dobrega
te zaduši, skozi tvoja ušesa
od znotraj porine svoje kremplje,
nevajene svetlobe. Nobenih
napovedi ni bilo, in v tem so
se uresničile. Veliko vidnega ostane
videnega. Ne potrebujem več
časa, ampak nekaj vseeno hočem
narediti. Nekaj povedati
in v izrečenem dobiti zaveznika.
Dokler bom zapuščal, bom živ.

© Andrej Hočevar
from: Leto brez idej
Ljubljana: LUD Šerpa, 2011
ISBN: 978-961-6699-24-2
Audio production: LUD Literatura, 2014

Halfway there

inglês

Houses I don’t inhabit anymore
are stripped to their underwear.
The trees blush,
for lack of a mouth
to pour out the past.
By evening, the city has
sunken a few floors.
The surrounding space makes me smaller
with every idea trying to enter it.
My shirt’s fit is childlike and soft.
Just the right amount of good
will suffocate you, thrusting through your ears
its claws, unaccustomed to light.
Precisely that there were no predictions
made them come true. Much of what can be
seen remains seen. I don’t need more
time, but I want something
to do. Something to say
and to make an ally out of it.
As long as I’ll always be leaving, I’ll live.

Translated by the author and Robin Parmar