MON PERE

Mon père,
ne vem, zakaj te tako nagovarjam,
nisi govoril francosko,
a to bi najbrž razumel,
mogoče ti rečem po tuje
zaradi distance,
ljubila sva se lahko
edino tako:
ne preblizu.
Sedela sva
v starih gostilnah,
pila sva rizling
ali šipon
ali sploh
kakšno kislo vino
in govorila
zelo vsakdanje stvari.
Življenje je stalo
za vrati,
v varni razdalji.
Zdelo se je
presilno, da bi mu dala
ime.
Bala sva se,
mon père,
prevelikih besed.
Zdaj si samo še
slika na steni
in grob
na lepem pokopališču.
Prižgem ti luč,
prinesem ti rože.
Ne tebi,
tvojim kostem.
Toliko stvari
ti rečem.
A molčiš.
Samo tvoja plošča je.
Z datumi.
Od – do.
Mojbog,
kaj vse sinovi
zdaj govorijo očetom.
Živim in mrtvim.
Mon père,
nobeden ni bil
kakor ti.
Tako sam,
tako moj,
tako oče,
zgubljen na tem svetu
kot jaz.

© Kajetan Kovič
Extraído de: Mon père / Poletje
Maribor : Založba Obzorja, 1990
Produção de áudio: Študentska založba / Beletrina

MON PERE

Mon père,
ich weiß nicht, warum ich dich so nenne,
du konntest kein Französisch,
doch das hättest du wohl verstanden;
vielleicht sorgt die Fremdsprache
für Distanz,
nur so konnten wir
einander lieben:
nicht zu nah.
Wir saßen
in alten Gasthöfen,
tranken einen Rizling,
einen Šipon
oder einen anderen
sauren Wein
und besprachen
sehr alltägliche Sachen.
Das Leben stand
hinter der Tür,
in sicherem Abstand.
Es schien,
zu
stark,
für
einen Namen.
Wir hatten Angst,
mon père,
vor zu großen Worten.
Nun bist du nur noch
ein Bild an der Wand
und ein Grab
auf dem schönen Friedhof.
Ich entzünde ein Licht,
ich bringe Blumen.
Nicht dir,
deinen Knochen.
So viel
sage ich dir.
Und du schweigst.
Da ist nur der Grabstein.
Mit den Daten.
Von - bis.
Mein Gott,
was wagen jetzt Söhne nicht alles
ihren Vätern zu sagen.
Den lebenden und den toten.
Mon père,
keiner war wie du.
So allein,
so mein,
so Vater,
auf Erden verloren
wie ich.

Aus dem Slowenischen von Fabjan Hafner


© Wieser Verlag, Klagenfurt, Wien, Ljubljana 1999