Josip Osti
ZNOVA GRADIM HIŠO
ZNOVA GRADIM HIŠO
Znova gradim hišo. Iz neartikuliranih
glasov. Iz verig gosenic. Iz šopov
cvetočih kopriv. … Iz odrezanih nohtov,
ostriženih las, posušene sperme,
spremenjene v bel prah. Iz krikov v
sanjah, iz katerih se ne bom nikoli
prebudil. Gradim jo na podivjanem
travniku, na katerem je ležala gola
ženska z zlatim oblakom v očesu in
cvetom potonike na dojki. Mati vseh
mater in ljubimka vseh ljubimcev.
Zarasla z bršljanom. Z mravljiščem
pod vsako pazduho. Z rušo trave na
sramnem mestu. In s pikapolonico na
travni bilki, ki jo ziblje neviden
veter in hlad pesnikovega groba.
Po kateri dežuje kravja scalina in
se meša z velikimi kapljami toplega
mleka. Z vonjem jasmina, ki ji vre
iz ugaslega spomina in ji odmika
pramen s čela. Gradim hišo. Cerkev
in bordel obenem. Hišo, ki bo z
mojo vselitvijo samo še bolj prazna
in žalostna, kot je bila pred
mislijo na kotiček, v katerem je
treba dokončati pesem, tako kot se
končuje življenje, ki izreta iz žil,
prerezanih z zarjavelo britvico.
Kotiček, v katerem bom brez bolečin
rodil svojo mater, tako kot je ona
rodila mene. In do smrti, o kateri
glas še ni prišel do mene, hranila
v platneni torbi, na dnu omare iz
orehovine, kožico popkovine in koder
mojih nekoč dolgih plavih las. Znova
gradim hišo. Iz ničesar. Za nikogar.
Hišo iz jezika.