Gašper Torkar
Še
Še
za K., 1. januar 2013, 04.54
The government is corrupt
and we're on so many drugs with the radio on
and the curtain is drawn.
GY!BE, The Dead Flag Blues
Morda bi se zgolj rad spomnil na poletne dneve,
ko je drevo zaspalo naslonjeno na moj hrbet,
ali tiste, ko sem si z milom in dlanmi poskušal sprati
stran svoj obraz kot izgovor, da je danes preteklost
in da bo jutri drugačen dan, ponovno potreben oživljanja
in jokanja med dvema razbitima avtomobiloma.
Vklopi radio, da slišimo, kaj se je zgodilo med našimi očmi,
pred katere se je včasih v temni kinodvorani,
zazibal nasmejan obraz Willema Dafoeja.
Bruhanje portugalske zastave na robu ceste
te je prisililo, da razmišljaš o svoji smrti in starših,
ki sploh ne vedo, da si postrgal ves prah z mize
in si ga zatlačil v vse sluznice svojega telesa.
Bili smo znanstveno-mistični, biokemijski,
pesniškofizični, drug do drugega in do sebe.
Plesali smo dlje. Se skrivali po kabinah stranišč.
Morda se takrat (zdaj) začne upanje
na vsa možna preživetja apokalipse,
ki bi iz teh dni naredila zgolj vročične sanje,
preden se svet zlomi kot piškot z marmeladno sredico.
Vedno umirajo drugi. Drugi v nas samih.
In mi se zaljubljamo v dneve, ki smo jih unovčili
s prihodom nazaj do svoje postelje. Šele takrat
se lahko zlomimo in zbolimo in jokamo kot v filmih,
kajti edino, kar smo prepoznali v teh dnevih,
je nastajajoči spomin, ki bo vztrajal; sijal in udarjal.
Imeli smo srečo, da smo bili rojeni v to pozno obdobje
(tako kot vsi pred nami), omogoča nam dostop
do žalosti, kakršne drugi niso poznali.
Ampak sklonjenemu skozi deževno okno se ti ne zdi,
da si v puščavi, razen če je to ta tema na drugi strani
ulice. Smo v enaindvajsetem stoletju in nihče zares ne ve,
kaj to pomeni. New York je brez elektrike in pod vodo.
Vsi odhajajo v tujino in zapravili smo druge priložnosti.
Še vedno ne vemo, od kod so te misli prišle, ko dežuje
in so mesta napolnjena z ljudmi, ki vedo, da bo svet
v njihovih dlaneh trajal samo do konca ranljivosti
in prikritega začudenja in samo do konca noči.
Ko sem lahko dihal globoko in se sprehodil:
mimo dreves, trgov in vodnjakov, mimo grafitov:
tetovaže na koži mesta, ki nam vedno znova povejo
zgodbo, ki naju včasih, ampak najpogosteje ne, vsebuje.
Našli smo čas in našli smo kožo ob bledi svetlobi
in lase, ki so daljši od naših, in vse spolne organe
in kri in skrb in dlake in ranjene živali in strah
in nedolžnost in iskanje in glasbo in drug drugega
in privide med svetom in nami. Vse to položeno
v darilo, ki ga od zunaj ne bi nikoli prepoznali.