Jure Jakob
Pomlad
Pomlad
Jutra sledijo jutrom, dnevi jih ponavljajo,
kot da se želijo spremeniti v eno samo jutro.
Cesta na vogalu pri igrišču iz sveže sence
zavije naravnost pred sonce.
To se vsako jutro zgodi malo bolj zgodaj,
kmalu, mogoče že jutri, bo prezgodaj celo
za cesto, zbudila se bo zasačena v svetlobi.
Zjutraj se splača dan začeti.
Preživeti in prespati temo, v sanje
orokavičeni smo predrsali ledene steze.
Odpreti okna, prevetriti sobo. V jutru
se hladen zrak z vsemi štirimi vpne
med tla in strop in drži cel dan pokonci.
Bela češnja, zadnji zvončki, na dvorišču nova žoga.
Nobene narave ni, ki je jutro ne bi našlo.
Nič ni nenaravnega. Delo teče od jutra
do jutra, poštar vadi pot od naslova do naslova,
dokler zlagoma ne sprazni zlato žareče torbe
in počije ob škarpi sadovnjaka. Čebela ga ne opazi.
Otroci iz vrtca na sprehodu obkrožijo parkirano kolo
kot posrečena napoved jutrišnjega jutra.
Na gibki vrvici, napeti od zgodnjega jutra,
visi perilo, nogavice hodijo po vetru, v majavih
hlačah se približuje poldan, skoraj bi zgrmel
v grm forzicije. Redka poznavalka jutra,
nevidna kukavica, nastavlja jajca in zapoje
z nasprotnega drevesa. Odmev je droben hip,
ki je minil od jutra, vrnjen z neopaženo zamudo.
Vrzi žogo proti meni. Zalučal ti jo bom nazaj.
Nič hudega, če bo ušla na cesto. Splača se poskusiti.
V temi prižgana češnja trosi cvetje vse do jutra,
v zgodnji svetlobi žoga leži ob škarpi in izgleda
kakor jajce. Zraven je parkiran hladen zrak.
Ko se vračajo s sončnega sprehoda, jo najde eden
izmed otrok. Odnese jo na igrišče, vsi mu sledijo:
nikoli ni prezgodaj za ponovitev vaje.