Andrej Brvar
Ob strugi gorskega potoka
Ob strugi gorskega potoka
Zareza, odprta rana od zgoraj navzdol; iz nje vroč sopuh črnikastega peska, ostrega kot sol, suhega kot poper; vmes se zrnca sljude iskrijo; suh mah se suši na ploščakih; oguljena debla, obtolčena, pirava, štrlijo iz visokih nanosov dračja, granitnega drobirja, okleščkov, smrekovih iglic, storžev, korenin; ta še stiska v primežu kamne in kose skal; skale, nametane vsevprek; vsevprek zagozdeni, med seboj ukleščeni kamni; lunarna pokrajina zlizanih, gladko zaobljenih skladov, previsov, usekov, kotanj – ampak vse to v stopničastem zaporedju, in ne, nikakor ne nametano vsevprek; vse to razpostavljeno v skritem, vse bolj razkrivajočem se, logičnem, brezhibnem redu; vse to trdno umeščeno, smotrno zgrajeno; od skalnega bloka do preperelega listja med granitnim drobirjem, vse položeno v svojo najustreznejšo, med seboj docela usklajeno lego … In ne, ne samo to. Takrat, pred vrati septembra, takrat, ko bo svet nenadoma otrpnil v vse bolj napetem, vse bolj dušljivem brezvetrju, ko bodo navsezadnje popustile zapornice neba, se odprle na stežaj med bliskom in gromom, ko bo iz predrtih oblakov olajšujoče lilo v hitrih, nepretrganih, gostih curkih, da se bo meglilo kot na kakšnem akvarelu, naslikanem na pivnik – takrat bo ta navpična izpodnebna voda pridrla po tej osupljivi tvorbi, privalila se bo, z vso svojo težo nagnjena v globino, razklala bo to starodavno tišino od zgoraj navzdol, in bo hrumelo in pršelo in bo grgralo in klokotalo in bo žuborelo in šumelo, šumelo in bučalo, bučalo v silovitem allegru maestosu, kajti ta struga … ta struga je v resnici glasbilo.