Milan Dekleva
ŠEPAVI SONETI, VII. SONET
Ljubezen je trda, naklepna predanost.
Nasnujemo besede, v sled za opuščanjem –
odidemo na novo pot za istim krajem.
V telo se vračamo, v slastno razklanost.
V danost.
Vse, kar opuščamo, nas le ima močneje,
svobodo daje nam, kar nas z dotiki greje:
nespremenljiva je medzvetdna uigranost.
Katero osončje je žensko? Kaj boli
meglenice? Kam je v celično zasnovo
soneta vpisan čas? Čas in zavest, da ni
le v trajnem smisel tega, kar je novo?
Pevec brez jezika ve, skozi naval krvi
in vinski kašelj: Česar še ni, je že, gotovo!