Klemen Pisk
Translator
on Lyrikline: 13 poems translated
from: lituanien to: slovène
Original
Translation
tikra vieno pavasario istorija
lituanien | Ramunė Brundzaitė
– nieko tokio, sakau, nieko tokio
šį pavasarį taip beprotiškai žalia,
taip žydi, tad ir mano įsčios
suželia piktžolėm ir su medžiais
išsprogsta
tokios ryškios operacinės žvaigždės
ir tik vienas noras krentant
į klampią sąmonės tuštumą – – –
kai staiga vėl įkvepiu oro
paskutinis vaizdas prieš atmerkiant
akis – žydintis mūsų sodo migdolas
– kaip jaučiatės?
– sapnavau pavasarį, – atsakau
dar supainiota siūlų narkozės,
apvyta drenų vijokliais, iš lašinės
kapsint sielai atgal į kūną
– nieko tokio, sakau, nieko tokio
tik suraižytas įsčias dar gelia
tik aštriau skleidžias gyvybė už lango
ir laikrodžiai tiksi garsiau
Audio production: Lithuanian Culture Institute
resnična zgodba neke pomladi
slovène
– nič hudega, rečem, nič hudega
ta pomlad je tako noro zelena,
tako močno cveti, da tudi v moji maternici
ozeleni plevel in kakor na drevju
poženejo popki
tako jasne so zvezde v operacijski sobi
le eno željo imam, ko padam
v močvirnato praznino zavesti – – –
in ko nenadoma spet vdihnem zrak
še zadnja podoba, preden odprem
oči – cvetoč mandelj na našem vrtu
– kako se počutite?
– sanjala sem pomlad, odgovorim
še vedno zavita v niti narkoze
in vzpenjavke drenažnih cevi, iz infuzije
kaplja moja duša nazaj v telo
– nič hudega, rečem, nič hudega
le izrezana maternica me še vedno boli
le ostreje se širi življenje za oknom
in ura glasneje tiktaka
šuns balsas į dangų eina
lituanien | Ramunė Brundzaitė
Mano šuo naktim meldžiasi
šunų dievui,
dienom vizgina uodegą
ir tik liūdnos akys išduoda,
kad jis viską žino,
kad jis žino
ne tik apie Brisiaus galą.
Aš svajoju,
kaip mes kartu veiksim
visus tuos šuniškus dalykėlius,
o jis tikriausiai norėtų
išlenkti su manim vieną kitą taurelę,
kai abu apsvaigtume, tartų:
– Kaip pabodo man tas šuniškas gyvenimas,
juodas kailis ir net šunų dievas,
kurį turbūt išgalvojo žmonės,
žmonės viską išgalvoja,
net kad mes, šunys, jų nesuprantame.
Audio production: Lithuanian Culture Institute
pasji glas gre v nebesa
slovène
Moj pes ponoči moli
k pasjemu bogu,
podnevi maha z repom
in samo žalostne oči izdajajo,
da vse ve,
preprosto ve,
ne le to, kako je končal stari Rumenko.
Sanjam,
da bova nekoč skupaj počela
vse tiste pasje zadevice,
on pa bi si gotovo želel
zvrniti z menoj kozarček ali dva,
ko bi bila že malce pijana, bi mi rekel:
– O, kako sem se že naveličal tega pasjega življenja,
črnega kožuha in tudi pasjega boga,
ki so si ga najbrž izmislili ljudje,
ljudje si vse izmislijo,
celo to, da jih mi psi ne razumemo.
Slėpynės
lituanien | Ramunė Brundzaitė
Šis miestas per mažas slėptis
čia vis tiek sutiksi visus tuos
kuriuos labiausiai norėtum - - -
kurių visai nenorėtum sutikti
Dažniausiai prekybos centruose
jų daug, jie dideli, anonimiški,
bet kaip tik ten tenka slėptis už skalbimo miltelių
(subtili nuoroda į sielos išskaistinimą)
Sako, geriausia slėptis matomiausioje vietoje,
tai ir išsidėstau šalia sudaiktėjusių žodžių
ir sužodėjusių žmonių
ten, kur lengviausiai galite mane rasti,
kur turiu vardą pavardę pažymėjimo numerį,
šiokį tokį svorį dailių skaičiukų lentelėje,
plastikinį puodelį kavos ir kelias cigaretes,
kurias dalinamės su vienatvės broliais
siųsdami ratu lyg suktinę
Šis miestas per mažas slėptis
ir per didelis būti surastai
Audio production: Lithuanian Culture Institute
skrivalnice
slovène
Premajhno je za skrivanje to mesto
vseeno tu boš srečal tiste
ki najbolj si jih že pogrešal – – –
ki videti jih za nobeno ceno nočeš
Nakupovalni centri so jih vedno polni,
tako veliki so, brezimni,
vseeno se mogoče skriti je prav tam za škatlo praška
(pobeliš z njim lahko si svojo dušo)
Najbolje skriti se je na čim bolj očitno mesto,
zato se k ubesedenim ljudem
in popredmetenim besedam zleknem
prav tja, kjer boste me najlaže našli,
saj tam imam ime, priimek, matično številko,
pa tudi nekaj teže na številčnici prelepi,
skodelo trpke kave, nekaj cigaret,
ki z brati si v samoti jih delimo,
da krožijo med nami kakor zvitki trave
saulėgrąžos
lituanien | Ramunė Brundzaitė
jo lūpos man primena
neišlukštentą saulėgrąžą,
jų skonis toks pats
sūrokas, mažumėlę aitrus,
jos tokios – saulėgrąžos sėklos – pravertos geldelės
kai mano liežuvis glosto jo ausį,
Van Goghą prisimenu ir galvoju,
kas būtų,
kas būtų, jei krimstelčiau
nenoriu grąžinti jam kūno
grąžos paliksiu geltonų žiedlapių,
sėklelių juodų
kas išaugtų pasėjus jo lūpas?
Audio production: Lithuanian Culture Institute
sončnice
slovène
njegove ustnice me spominjajo
na neoluščeno sončnično seme,
njihov okus je enako
slan, malce grenak,
podobne so tudi razprtim školjčnim lupinam
medtem ko moj jezik boža njegovo uho,
se spomnim van Gogha in razmišljam,
kaj bi se zgodilo,
kaj, če bi mu ga odgriznila
nočem mu vrniti telesa
pustila mu bom nekaj drobiža rumenih cvetnih listov
in črnih semen
le kaj bi vzklilo, če bi posejala njegove ustnice?
moters portretas su skutimosi peiliukais
lituanien | Ramunė Brundzaitė
Literatūra nevaizduoja moters besiskutančios kojas.
(iš literatūros teorijos paskaitos)
I. peiliukas
šunelis laižo moters blauzdas,
smailiais dantukais krimsteli
žole apaugusį kaulą
lieka raudonas rėžis
iš anapus
odos
katinas miega moters pažastyje,
retkarčiais pešteli plaukelius
moteris, įrėminta nailono, paralono,
frotinių rankšluosčių ir šešėlių karalystėje
tapo peizažą, truputį panašų į ją
(tuo metu dažų buteliukai tykiai tuštėja)
vonios kambarys perkeičia moterį,
laikrodis kniaukteli,
veidrodis linkteli
– dabar gali eiti
grįžus namo moteris
plauna prakaito druską,
nuveja akių šešėlius,
nusimeta lūpų blizgesį,
vienišiausiame iš kambarių
ji paleidžia vandenį ir visą dieną ganytą kūną,
šunį ir katiną
parupšnoti žolės
II. peiliukas
dalgis, skabantis blauzdos dobilus,
dulkių siurblys, įsiurbiantis gyvaplaukius,
valtis, irklais gremžianti išsiplėtusių venų paviršių
skeletas su dalgeliu, „iš dulkės į dulkę“, graikų požemių upės –
skustis kojas – tai beveik mirti,
mirtis yra moteris,
kuri skutasi kojas ir pažastis
mosikuodama ne dalgiu, o skustuvu
verčia žmones į kojų vašką,
linksmai traukdama:
I’m your Venus! I’m your fire, at your desire!
Audio production: Lithuanian Culture Institute
PORTRET ŽENSKE Z BRITVICAMI
slovène
Literatura ne prikazuje žensk, ki si brijejo noge.
(iz predavanja o literarni teoriji)
I. britvica
psiček liže ženski meča,
z ostrimi zobki grize
s travo obraslo kost
na drugi strani
kože
ostane rdeča sled
maček spi pod njeno pazduho,
včasih jo pocuka za lase
ženska, ovita v najlon, peno,
frotirne brisače in kraljestvo senc
slika portret nekoga, ki ji je malce podoben
(stekleničke z barvami se medtem tiho praznijo)
kopalnica žensko spremeni,
ura zakuka,
ogledalo pokima
– zdaj lahko greš.
ko se ženska vrne domov
si spere slan znoj,
zbriše senčila z oči,
odstrani sijaj ustnic,
v najsamotnejši sobi
spusti vodo in telo, ki je bilo ves dan na paši,
psa in mačka
smukati travo
II. britvica
kosa, ki skubi deteljo z meč,
sesalnik, ki vsrkava dlake
čoln, ki se z vesli pogreza v gladino razširjenih ven
okostnjak s koso, »prah si in v prah se povrneš«,
grške podzemne reke –
briti si noge pomeni skoraj umreti,
smrt je ženska,
ki si brije noge in pazduho
ne opleta s koso, temveč z britvico
ljudi spreminja v vosek za noge
in veselo poje:
I’m your Venus! I’m your fire, at your desire!
Visi Italijos miestai yra moterys
lituanien | Ramunė Brundzaitė
visi Italijos miestai – moteriškos giminės – taip skelbia gramatika
ir pusiasalis-aulinukas pritardamas kaukšteli aukštu kulnu
miestai-motinos sūpuoja dukrelę civilizaciją
miestai-meilužės deginasi, dailias kojas į Apeninus atrėmusios
miestai-žmonos barškina indais virtuvėje, trina baziliką, švelniai pjausto mozzarellą ir verda pastą
miestai-seserys laukia brolių, Sirenas bandydamos peršaukti
miestai-mylimosios
miestai-dukterys
miestai-našlės
miestai-paliktosios
Romos, Genujos, Florencijos, Venecijos, Udinės,
Bolonijos, Pizos, Milanai, Veronos, Ravenos
Italijos miestai yra moterys
Italijos moterys yra miestai
Audio production: Lithuanian Culture Institute
italijanska mesta so ženske
slovène
vsa italijanska mesta so ženskega spola – slovnica to nam oznanja
in škornjast polotok z visoko peto temu trkaje prikima
mesta matere zibljejo svojo hčer civilizacijo
mesta so ljubice, ki jim zale nožice med sončenjem na Apeninih slonijo
mesta žené ropotajo s posodo v kuhinji, bažiljko drobijo, režejo mocarelo, kuhajo testenine
mesta sestré čakajo brate, želeč preglasiti Sirene
mesta predrage gospe
mesta hčeré
mesta sirote
mesta polna ženske samote
Rim, Genova, Firence, Videm, Benetke,
Bologna, Pisa, Milano, Verona in Ravena
italijanska mesta so ženske
italijanske ženske so mesta
aukštasis
lituanien | Ramunė Brundzaitė
mama, o kaip čia buvo
klausiu ir klausiu jau, sakytum, užaugus
jau retai bepasilipu ant taburetės, kad ką nors pasiekčiau
dabar siekiu kitų dalykų
pavyzdžiui, aukštojo mokslo,
kad vis dar galėčiau tėvams kuo nors pasigirti,
kad giminės atlaidžiau žiūrėtų: šita taigi juk su aukštuoju
mama, o kaip čia buvo
nuo vaikystės, sakė, pasiutus
vis bandydavau išsiaiškint, kas būna aukštai kilus
iki šiol nusibrozdinu kelius
vis pasirenku klystkelius
ir mėlynes lyg vaikystėj renku
nuo rašalo išsitepa pirštai
rašo ir rašo šita – ką darysi, gi su aukštuoju
nelabai kuo turi pasigirti
mano tėvai prieš gimines
mama, o kaip čia buvo
nežinau, kodėl ir aš lyg berniukas norėjau būti ne kirpėja,
bet kosmonautė
o paskui prasidėjo: auskarai, lipimas per langą,
negrįžimas namo, draugai, alus – jaučiausi lyg koją mėnuly iškėlus
dar truputį vėliau: eilėraščiai apie mėnesienas ir
aukštųjų akimirkų ieškojimas – pagal Mačernį
taip ir nepasiekiau jokio aukštojo pilotažo
ir vis dar
labai bijau
aukščio
Audio production: Lithuanian Culture Institute
Višave
slovène
mama, kaj se je zgodilo
sprašujem in sprašujem najbrž že odrasla
redkokdaj se še moram povzpeti na stolček, da bi kaj dosegla
zdaj segam po drugih stvareh,
po visoki izobrazbi na primer,
še vedno se želim z nečim pohvaliti pred straši
in da bi sorodniki spravljiveje gledali name: ta ima vendar diplomo
mama, kaj se je zgodilo
vse od otroštva naprej, je rekla, sem se kakor obsedena
trudila izvedeti, kaj se zgodi, ko se dvigneš v višave
še vedno si praskam kolena
še vedno zatavam na poti
in kot v otroštvu zbiram modrice
moji prsti so umazani od črnila
ves čas samo piše – le kdo bi ji zameril, saj ima diplomo
moji starši se z ničimer
ne morejo pohvaliti pred sorodniki
mama, kaj se je zgodilo
ne vem, zakaj sem si tako kot fantki želela postati astronavt,
in ne frizerka
potem se je začelo: uhani, plezanje skozi okno,
pobeg od doma, prijatelji, pivo – kakor da bi z nogo stopila na mesec
in malce pozneje: pesmi o mesečini in
iskanje vznesenih trenutkov, kakor bi rekel pesnik Mačernis
ne, nisem dosegla vratolomnih višav akrobatskih pilotov
in se še vedno
zelo bojim
višine
Lena
lituanien | Indrė Valantinaitė
Kurorto kavinukės virėja Lena
rūkydama atsilošia į lauko durų staktą.
Per lietaus portjerą į jūrą sminga žvilgsnis it peilis,
išskrosdamas dar nepagautas žuvis.
Kiaurai permerkto žiurstelio su žirniukais kišenės tuščios –
ji ką tik su visam atidavė raktą.
Kurorto kavinukės iškaboj aštriadantė žuvis –
čia firminis patiekalas „Ucha“.
Virtuvėje girdėti kapojamos lydekų galvos:
čak čak čak...
Savininko meilužė nusivalo rankas į džinsus –
jaunutė skundikė saulės spalvos plaukais.
Lenos rankinėje sugedusiu užtrauktuku
šąla trys nugvelbti kotletai –
vakarienė dukroms ir sau.
Paskutinis autobusas į namus po dviejų valandų.
from: Pasakos apie meilę ir kitus žvėris
Vilnius: Lithuanian Writer's Union Publishers, 2011
ISBN: 9789986396796
Audio production: Lithuanian Culture Institute, recorded at dropaudio studio, 2019
Lena
slovène
Lena, kuharica restavracije v letovišču,
se opira na podboj vhodnih vrat in kadi.
Skozi deževno zaveso zabada pogled v morje kot nož,
ki trebi še neulovljene ribe.
Žepi popolnoma premočenega pikčastega predpasnika so prazni –
ravnokar je za zmeraj vrnila ključ.
V ponudbi letoviške restavracije je ostrozoba riba –
specialiteta, ki se ji reče ucha.
Iz kuhinje se sliši, kako nekdo ščukam seklja glave:
cak, cak, cak ...
Lastnikova ljubica si obriše roke v kavbojke –
mlada opravljivka z lasmi v sončni barvi.
V Lenini torbi s pokvarjeno zadrgo
počivajo trije izmaknjeni kotleti –
večerja za hčere in zanjo.
Zadnji avtobus domov pelje čez dve uri.
Mauduolė
lituanien | Indrė Valantinaitė
Moteris pakilo nuo žalsvo patiesalo
ir įsibrido į jūrą
(iki kulkšnių
iki kelių
iki liemens
iki krūtų
iki pečių
iki kaklo),
kol smulki figūrėlė ištirpo
po bangų baldakimais su purslų nėriniais.
Iš lėto versdamas lapus
vėjas skaitė jos paliktą knygą.
Sutemus apsitrynusį tomelį atidavė smėlynų bibliotekai,
užpildamas smiltimis veikėjų burnas,
vis dar gyvas ir springstančias
neatpažįstama kalba parašytais sakiniais.
Ji buvo svetimšalė, kokių trisdešimties metų.
Niekas jos nepažinojo.
Atostogavo viena.
from: Pasakos apie meilę ir kitus žvėris
Vilnius: Lithuanian Writer's Union Publishers, 2011
ISBN: 9789986396796
Audio production: Lithuanian Culture Institute, recorded at dropaudio studio, 2019
Kopalka
slovène
Ženska je vstala z zelenkaste odejice
in zabredla v morje –
do gležnjev
do kolen
do pasu
do prsi
do ramen
do vratu
dokler se njena drobna postava ni razblinila
pod baldahinom valov s čipkastimi mehurčki.
Veter je počasi obračal liste
in bral knjigo, ki jo je tam pozabila.
Ko se je stemnilo, je oguljeno knjigo vrnil peščeni knjižnici
in s peskom zasul usta junakov,
ki so bila še vedno živa in so se davila
s stavki, napisanimi v neznanem jeziku.
Bila je tujka, stara kakih trideset let.
Nihče je ni poznal.
Počitnikovala je sama.
[šviesi naktis, šilta ir švelni...]
lituanien | Vladas Braziūnas
šviesi naktis, šilta ir švelni tarytum vidinė tavo šlaunų pusė,
tą rytą prasnūsi, dieną prabusi, nakty miegūsta prabūsi per
pusę su manimi, už langų pustys kaip ir pustė, gūsiais, už
langų šalnų delnai šalti lyti baltą obelų odą, plyti sodas pus-
tuštis per platų užmatomą plotą, džiausto baltai išvelėtas
paklodžių drobes mirusios motinos, sunkios ir lėtos, gėlėtos
jų suknios, retai besapnuojamos, šnera
švelnioji, mano švelnioji, man dovanoji mane, silpną ir švarų
2002.I.7
from: būtasis nebaigtinis / imparfait
Vilnius: Petro ofsetas , 2003
Audio production: 2006 Books from Lithuania
[jasna noč, topla in nežna kot notranjost...]
slovène
jasna noč, topla in nežna kot notranjost tvojih stehen,
to jutro boš prespala, podnevi se boš zbudila, noč boš
napol speča preživela z mano, zunaj bo pihalo kot nekoč, silovito,
zunaj za oknom se mrzle roke mraza dotikajo bele skorje jablane,
napol prazen sadovnjak se širi po široki razločni površini,
suši oprano posteljnino umrle matere, težke, ohlapne, rožičaste
so njihove obleke, o katerih se nam redko sanja, nežno šumijo,
in ti si nežna,
o draga, ki mene, slabotnega in čistega, podarjaš meni
daugiau neturiu kur gyventi
lituanien | Vladas Braziūnas
būdavo ir nėra, būtasis nesamasis vėjas budina, jau diena, jau saulė šoka anta kalno
per juodą pūdymą apakęs skrieja tik sapno juokas, neieškoki kalto
ir atmuša sparnus, ir suanglėja būtasis liudija, būtasis valdo
sausa eglelė motinos skara tik esamajame, kurio nėra
from: būtasis nebaigtinis / imparfait
Vilnius: Petro ofsetas , 2003
Audio production: 2006 Books from Lithuania
nikjer več ne morem živeti
slovène
bilo je in ni več, nekdanji neobstoječi veter prebuja, že je dan, že se sonce vzpenja navzgor
leti oslepljen prek črnih njiv samo smeh sanj, ne išči krivega
in razprostre krila ter zogleni pretekli priča, pretekli vlada
suha jelka materina ruta le v sedanjiku, ki ga ni
lahko se bere →→ ali ↓↓
girtas vagonas. Bratislava–Vilnius
lituanien | Vladas Braziūnas
kai leidausi aš per gelžkelius, nelaimingus ir karštus
ne tu prie šalies palinkusi ir ne mano tas kraštas
liesk kalnus, tarpukalnes, prakaito kvapą
liepos lapkotį šlapią prabesk pro užakusią ąsą
sulapojęs, atsilapojęs švarko pasenusio atlapas
koks ten girtas remboja laivas per akmenes?
atsimeni palaužtakojį, neblaivų taip pat albatrosą?
trąsą į Rytus kloja Vakarai, išsižioję Europos
o vakarai čia tyko tarpukalnių atvašynuos
aguonos akis išpliko, palei gelžkelį šlynas
mėlynas, mėnuo mėtos, įsikabina į kraštą
debesio ar planetos, ar interneto pašto
kaip prisakei, pavalgiau, kiauliena gardi kaip reta
išgėrėm už ją po valgio, Dieve, duok jai sveikatos!
menėse ir prie laužo gulėjom ir laužėm dešrą
lankėm pilis, kalėjimus ir tuos, kur vyram į dešnę
svirom ir vėl stiprėjom nuo vyno ir nuo tikėjimo
sutirpo tos geležinės mylios, nuėjo vėjais
nuėjo garais ir nuodegom, neištekėjusiom nuotakom
klastingai ryškėjančiom nuotraukom, nuotoliu nuo iki
būta, išsigalvota… dukraitė sėdi ant puodo, regi?
girdi, kaip per sapną juokias? regi, kaip akys žalsvėja?
myliu tave kaip savo silpnas akis, silpstančias
pasiilgau tavo alsavimo, manojo pasiilgusio
2002.VI.7–8
from: būtasis nebaigtinis / imparfait
Vilnius: Petro ofsetas , 2003
Audio production: 2006 Books from Lithuania
pijani vagon. Bratislava-Vilnius
slovène
ko sem se vozil z vlaki, nesrečnimi in vročimi
se nisi stiskala k meni in to ni bila moja dežela
dotikaj se gore, medgorja, vonja po potu
moker pecelj lipe potisni skozi zaraslo odprtino
ozelenel, zmečkan zavihek starega suknjiča
o kakšna pijana rimbojka pluje skozi kamenje!
se spomniš polomljenega, prav tako okajenega albastrosa?
pot na Vzhod v nastežaj odprti Evropi določa Zahod
večeri tu prežijo v medgorskem grmičevju
oči maka slepijo, ob tiru je premog,
moder, metin mesec se vzdolž železniških tirov prebija na rob
oblaka ali planeta, ali elektronske pošte
rekla si mi, naj jem, svninjinaje bila okusna kot malokdaj
po jedi sva nazdravila zanjo, Bog, povrni ji zdravje!
v sobani sva ležala ob ognjišču in lomila klobase
obiskovala sva gradove, ječe in tiste, ki hodijo na stran
nagnila sva in se spet krepila z vinom in vero
razblinile so se te železne milje, odšle so z vetrom
odšle so s paro in izgorinami, k neporočenim nevestam
k zahrbtno razkritim slikam, v zamejeni oddaljenosti
nekdanja zamišljena vnučka sedi na kahlji, jo vidiš?
jo slišiš, kako se smeji v snu? ali vidiš, kako oči bledijo?
ljubim te kot svoje slabotne oči, ki slabijo
začel sem hrepeneti po tvoji sapi, ki hrepeni po moji
vakar yra rytoj
lituanien | Vladas Braziūnas
aname arklio gyvenime
dirbau žirgu, per šermenis
ankstyvaisiais viduramžiais prūsų
varžybų buvau nuvarytas, dar gyvas duobėn
guldomas kniūbsčias, priekinės kojos
priklaupiamos, paspaudžiamos po krūtinkauliu, trakšt
pirmas ir antras kaklo slanksteliai, akys
saulės laidos kryptimi, kur už jūrių žuvėdai, aukštyn
iškeltas pasturgalis
aname arklio gyvenime
prakaitavau vokiečio šachtoje Banská Štiavnicoj
žiurkinoje tamsoj, apžlibau
vieną naktį, stojus mėnulio
tárpijoms, išvedė kūtėn, paskiau pamažėliais
naktim, tunkant jaunam į pilnatį, leido
ganyklon, akiūkliai platyn, vis platyn, pripratino
aname arklio gyvenime
iš Naugarduko į Wilno atvežęs Mickevičių
klaidžiojau miesto gatvėmis
ant medinių koturnų
numirti – visi į tą mylimą šalį, į Vilnių
dabar vaidenuosi Belmonte
būna kad ir Sereikiškėse
baidausi vagių ir mašinų
ant sprando tampau policininką
tolimo miško spalvos
aname paukščio gyvenime dirbau lakštingala
kalnų ir slėnių mieste prie Dugnojaus, miškais
aptaisyto, girių, laukų Lietuvoj
keldavau šienpjovius
aname paukščio gyvenime
visą vos temusią naktį iš gegužės į birželį
ėjau iš proto, visą Bratislavos naktį
ėjau lenktynių su vakaro
paskiau ir su ryto paukščiais, visus
juos užtrenkdamas, ryto pasiutus
gegutė vis tiek užklupo poetą nuogintelį
eurocentai kišenėj, kišenė kitam kambary
lieka meilė, mirtis ir rekrūtai
pats užkukuosi
aname poeto gyvenime
pastebėjau, kad visos prancūzės, važiuojam
gulim ar skrendam, – migdo mane, vos šalia
kad nereikėtų kalbėtis
žodžiais ar rankom, ar pirštų
karštų pagalvėlėm, ar lūpų
kraščiukais, sapnuoju uždaroje erdvėje
Banská Štiavnica–Bratislava–Vilnius, 2003.VI.1–IX.25
from: unpublished
Audio production: 2006 Books from Lithuania
včeraj je jutri
slovène
v prejšnjem konjskem življenju
sem delal kot konj, na pogrebni slovesnosti
so me v zgodnjih časih srednjega veka
utrujenega od pruskih viteških tekmovanj
še živega položili v jamo, prednje noge
pokrčene, upognjene pod prsnico, hrsk
prvo in drugo vratno vretence, oči
usmerjene proti sončnemu zahodu
proti dalnji Švedski
visoko dvignjena zadnjica
v prejšnjem konjskem življenju
sem se potil v nemškem rudniku Banská Štiavnica
v podganji temi, oslepel sem
v nočeh ob mlaju
so me privedli iz hleva, ko pa se mlaj zaredi v ščip
so me spustili na pašo, ko sem v prejšnjem
konjskem življenju nekoč
pripeljal Mickiewicza iz Novogorodka v Wilno
sem blodil po mestnih ulicah
v lesenih koturnih
umreti – pojdimo vsi v ta ljubljeni kraj, v Vilnius
zdaj sem prikazen v Belmontu
najbrž tudi v Serejkiškah
bojim se tatov in avtomobilov
na plečih vlečem policaja
barve oddaljenih gozdov
v prejšnjem ptičjem življenju sem delal kot slavček
v deželi hribov in dolin ob Donavi
v Litvi – obdani z gozdovi in polji –
sem prebujal kosce
v prejšnjem ptičjem življenju
sem od maja do junija norel v vse svetlejših nočeh
v Bratislavi sem vso noč
tekmoval z večernimi
in kasneje tudi jutranjimi ptiči, vse
sem preglasil, ponorela jutranja
kukavica je venadrle zasačila golega pesnika
evrocenti v žepu, žep v drugi sobi
ostaja ljubezen, smrt, rekruti
sam boš zakukal
v prejšnjem pesniškem življenju
sem opazil, da me vse Francozinje
ko potujem, ležim ali letim – uspavajo, ko so ob meni
da se ne bi bilo treba pogovarjati
z besedami ali rokami
ali z blazinicami vročih prstov
ali robovi ustnic, sanjam v zaprtem prostoru