Josip Osti 
Translator

on Lyrikline: 9 poems translated

from: slovène to: italien, serbe

Original

Translation

ČRNI BOR V NOČI BREZ ZVEZD

slovène | Josip Osti

Tema v meni se ni mogla upreti tvoji
privlačnosti, enako daljna in bližnja
bistrooka svetloba. Kljub prepovedi
in grožnji, da bo s teboj izginil tudi
napovedani smisel nesmiselnega življenja,
sem se obrnil. Izginila si, preden sta se
zadnjič uspela srečati najina pogleda.
Še naprej bom blodil za tabo z enako
črno temo v sebi in okrog sebe. Vse
dokler te ne najdem. Vse dokler se
ne najdem.

© Josip Osti
from: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

PINO NERO IN UNA NOTTE SENZA STELLE

italien

Il buio in me non poteva resistere al tuo
fascino, ugualmente lontana e vicina luce
dagli occhi splendenti. Nonostante il divieto
e la minaccia che con te sarebbe scomparso
anche l’annunciato senso della vita assurda,
mi sareio voltato indietro. Sei sparita prima ancora
che i nostri sguardi riuscissero a incrociarsi
per l’ultima volta. Continuerò a seguirti errante
con lo stesso buio nero in me e intorno a me.
Finché non ti ritrovo. Finché non mi
ritrovo.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


ZVEZDA-LJUBICA

slovène | Josip Osti

Ni ljubezen stokrat ljubici na glas
povedati: »Zvezda moja!« Ljubezen je
le enkrat, popolnoma sam v vrtu, eni sami
zvezdi na vedrem poletnem nebu, prepolnem
sijajnih zvezd, potihem, da nihče ne sliši,
povedati: »Ljubica moja!«

© Josip Osti
from: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

STELLA-AMATA

italien

Non è amore dire all'amata cento volte
a voce alta: »Stella mia!« Amore è pronunciare
una sola volta completamente solo nel giardino
ad un'unica stella nel limpido cielo estivo,
trapunto di stelle scintillanti, sottovoce che
nessuno senta: »Mia amata!«

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


VPRAŠAJ

slovène | Josip Osti

Noči so, ko sem sam. Ko je nebo popolnoma
črno. Brez mesečine in zvezd. Ko je vse,
z mano vred, v objemu nepresojnega mraka.
Ko se ne vidi prst pred očesom. Steza med
vinogradi, ki pelje do vaškega pokopališča.
Rdeča vrtnica, ki pleza ob zidu. Črn grozd
na brajdi pred hišo … Ko oslepe okna. Ko
duša tipajoč tava naokrog. In ko le blisk
z jasnega, kot z ostro sabljo, za kratek
hip razkolje gosto temo in nad mano obvisi
velik zlat vprašaj.

© Josip Osti
from: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

PUNTO INTERROGATIVO

italien

Certe notti, quando sono solo. Quando il cielo è completamente
nero. Senza chiaro di luna e stelle. Quando tutto,
me compreso, è nell’abbraccio dell’impenetrabile oscurità.
Quando non si vede un dito davanti all’occhio. Nè il sentiero
tra i vigneti che porta al cimitero del paese. Nè la rosa
rossa che si arrampica lungo il muro. Nè il grappolo nero
sul pergolato davanti alla casa… Quando le finestre accecano.
Quando l’anima si aggira a tastoni. E quando solo un fulmine
a ciel sereno, per un breve istante, come una sciabola
affilata squarcia il buio pesto e su di me resta sospeso
un grande punto interrogativo d’oro.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


PO VOJNI ZIDAVA HIŠO

slovène | Josip Osti

Po vojni zidava hišo … Po še eni vojni, v
kateri so mnogi ostali brez strehe nad
glavo, zidava hišo in urejava vrt okrog
nje. Zidava jo po zgledu na polževo,
majhno a lepo, toda za dva. Učiva se pri
lastovkah. Za nasvet sprašujeva veter in
dež. Zidava jo z rokami, ki dišijo po
zemlji, v katero se vrača vse, kar je iz
nje zraslo. Z rokami, ki se nežno
dotikajo in utrujene glasno smejijo kot
bezgov cvet. Pomagata nama kamen in voda,
ki ju združujeva z vonjem sivke in
podobami iz sanj … Po vojni zidava hišo …
Za telesi, ki bosta ležali v postelji kot
pod cvetočo jablano, in duši, ki se bosta
po njej tiho sprehajali, tako kot danes po
njej tava duša starke, ki je živela in
umrla za njenimi stenami. … Zidava zidke,
ki naju bodo ločili od krute resničnosti,
in stopnice, ki naju bodo peljale onstran
znanega, kamor prideta le tista, ki se
imata rada. … Po vojni zidava hišo. … Dan
in noč, čeprav se zavedava, da gradiva
jutrišnje ruševine.

© Josip Osti
from: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Audio production: Študentska založba

DOPO LA GUERRA CI COSTRUIAMO LA CASA

italien

Dopo la guerra costruiamo una casa... Dopo
un’altra guerra, durante la quale molti son
rimasti senza tetto sopra la testa, costruiamo
la casa e sistemiamo il giardino attorno ad essa.
La costruiamo simile al guscio della chiocciola,
piccola e bella ma per due. Impariamo dalle
rondini. Chiediamo consigli al vento e alla pioggia.
La costruiamo con le mani che sanno di terra,
nella quale ritorna tutto ciò che da essa è cresciuto.
Con le mani che si toccano teneramente e stanche
scoppiano a ridere come il fiore di sambuco. Ci aiutano
la pietra e l’acqua che uniamo al profumo di lavanda
e a immagini oniriche... Dopo la guerra costruiamo
la casa... Per due corpi che giaceranno nel letto
come sotto un melo fiorito, e per due anime
che passeggeranno dentro placidamente, così
come oggi vaga dentro l’anima della vecchina
che è vissuta e morta tra le sue mura... Costruiamo
muretti che ci separeranno dalla crudele realtà,
e scale che ci conduranno oltre le cose note, dove
giungono solo coloro che si vogliono bene... Dopo
la guerra costruiamo la casa... Giorno e notte,
anche se ci rendiamo conto che stiamo costruendo
le macerie di domani.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


PLOD LJUBEZNI

slovène | Josip Osti

V naročju držim nenavadno žival.
Napol je mačka, napol podgana. Sivo-
bela. Ušesa so brez dlak. Tudi
dolgi, tenki rep. Nedvomno plod
ljubezni. Plod dolgih tomajskih
zimskih noči. V katerih zaljubljenci
pozabljajo na sleherno razliko in
sleherno sovraštvo med predniki. Ko
vlada le en bog – razuzdani eros.
V tem ni nobenega čudeža, ker je
ljubezen sama čudež. Večji od vseh
čudežev. V naročju držim nenavadno
žival. Spušča glasove, ki niso ne
mačji ne podganji. Ljubim jo in
zdi se mi, da tudi ona ljubim mene.

© Josip Osti
from: Kraški narcis
Ljubljana : Študentska založba, 1999
Audio production: Študentska založba

IL FRUTTO DELL’AMORE

italien

Tengo in braccio una strana bestiola.
A metà gatto e a metà ratto. Grigia
e bianca. Le orecchie sono senza peli. Anche
la lunga e sottile coda. Indubbiamente il frutto
dell’amore. Il frutto delle lunghe notti
invernali di Tomaj. Durante le quali gli innamorati
dimenticano ogni differenza atavica e ogni
ostilità ereditaria. Quando regna
un unico dio – il dissoluto eros.
In tutto questo niente di prodigioso, essendo
un prodigio l’amore stesso, più grande di tutti
i miracoli. Tengo in braccio un animale
strano. Emette suoni che non sono tipici né
per gatti né per i ratti. Gli voglio bene
e mi pare che anche lui me ne voglia.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


LJUDSKA

slovène | Tomaž Šalamun

Vsak pravi pesnik je pošast.
Glas uničuje in ljudi.
Petje zgradi tehniko, ki uničuje
zemljo, da nas ne bi jedli črvi.
Pijanček proda plašč.
Lopov proda mater.
Samo pesnik proda dušo, da jo
loči od telesa, ki ga ljubi.

© Tomaž Šalamun
from: Maske
Ljubljana : Mladinska knjiga, 1980
Audio production: Študentska založba

NARODNA

serbe

Svaki je pravi pjesnik sablast.
Glas uništava i ljudi.
Pjevanje izgrađuje tehniku koja uništava
zemlju da nas ne bi jeli crvi.
Pijanac prodaje kaput.
Lopov prodaje majku.
Samo pjesnik prodaje dušu da je
odvoji od tijela koje voli.

©Tomaž Šalamun
Preveo sa slovenačkog Josip Osti

Iz: Maske

Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada 1987

LJUBEZEN ME JE NAREDILA PESNIKA

slovène | Josip Osti

Ljubezen me je naredila pesnika. …
Ljubezen, ki mi je s strupeno zlato
puščico v zgodnji mladosti prebodla
srce in odprla neozdravljivo rano,
v kateri se razrašča črn kristal
z ostrimi robovi. Kristal, lep in boleč,
ki se blešči na križišču duše in telesa.
In mi kaže pot, po kateri se nenehno
vračam tja, od koder pravzaprav nikdar
nisem odšel. V rojstno mesto in čas
otroštva. V prazgodovino mojih ljubezni. …
Ljubezen me je naredila pesnika. …
Ljubezen, ki mi je dala moči, da ne spim
noč za nočjo ter v dnevnik nespečnosti
zapišem na tisoče žalostnih pesmi o
življenju in, upam, vsaj eno veselo pesem
o smrti.

© Josip Osti
from: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Audio production: Študentska založba

L'amore mi ha fatto poeta

italien

L’amore mi ha fatto poeta...
L’amore che con una velenosa freccia
d’oro nella prima gioventù mi ha trafitto
il cuore aprendo una inguaribile ferita,
in cui cresce un cristallo nero dagli orli
aguzzi. Un cristallo, bello e doloroso,
che brilla al bivio dell’anima e del corpo.
E mi indica la strada, per la quale ritorno
di continuo là, da dove veramente non sono
mai partito. Nella città natia e nel tempo
dell’infanzia. Nella preistoria dei miei amori...
L’amore mi ha reso poeta...
L’amore che mi ha dato la forza di non dormire
una notte dopo l’altra, bensì di scrivere nel
diario dell’insonnia migliaia di poesie tristi sulla
vita e, spero, almeno una poesia allegra
sulla morte.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


KADARKOLI SE SREČAVA,
SE DOLGO GLEDAVA

slovène | Josip Osti

Kadarkoli se srečava, se dolgo gledava. …
Ko se nepričakovano srečava na poti,
ki pelje skoz gozd ali vinograd, in tudi
ko se mi v vrtu skoz travo, prepolno
regratovih cvetov, podobnih zvezdam,
bliža gola. Z gibkimi gibi. Popolnoma
neslišno, kot da gre po prstih. V njenih
lepih očeh, iz katerih veje hlad,
najglobljega vodnjaka, vsakič vidim svoje
oči in v njih podvojeno pekoče sonce.
Ne vem, ali tudi ona čuti mojo veliko
željo kot jaz njeno, da bi se vsaj enkrat
strastno poljubila. … Kadarkoli se srečava,
se dolgo gledava. … Tako se konča vsako
moje srečanje s kačo.

© Josip Osti
from: Veronikin prt
Ljubljana : Študentska založba, 2002
Audio production: Študentska založba

OGNI VOLTA CHE C’INCONTRIAMO CI GUARDIAMO A LUNGO

italien

Ogni volta che c’incontriamo, ci guardiamo a lungo...
Quando inaspettatamente c’incontriamo sul sentiero
che va nel bosco o nel vigneto, ed anche quando
nel giardino attraverso l’erba, strapiena di denti
di leone in fiore, simili a stelle, mi si avvicina
nuda. Con agili movenze. Impercettibilmente,
come camminando in punta di piedi. Nei suoi
begli occhi, dai quali spira il freddo del pozzo
più profondo, ogni volta vedo i miei occhi
e in essi raddoppiato il sole cocente.
Non so se anche lei sente il mio grande
desiderio, come io il suo, di baciarci con  
passione... Ogniqualvolta c’incontriamo,
ci guardiamo a lungo... Così finisce ogni
mio incontro con la serpe.

Traduzione di Jolka Milič



In: Josip Osti: “L’albero che cammina”

Salerno, Italia, Multimedia Edizioni 2004

ISBN: 88-86203-38-1


GOBICE

slovène | Tomaž Šalamun

Namreč tako je z vso to zadevo
najboljše stvari so gobice
gobice v juhi
nič nič nič nič
                                         
                                          fiuuuuu ena gobica
en zelen peteršiljček v smokingu
pa dolgo dolgo časa tema
potem stečejo po snažilko
ki je za to odgovorna
nič nič nič nič

                                          fiuuuuu še ena gobica
zdrava sicer
le kri ni ena A
ker je prebolela hepatitis
Težke so težke te gobice
težke v božjo mater

© Tomaž Šalamun
from: Poker
Ljubljana : samozaložba, 1966
Audio production: Študentska založba

GLJIVICE

serbe

Naime tako je sa svim tim
najbolje stvari su gljivice
gljivice u supi
ništa ništa ništa ništa

                                fiuuuuu jedna gljivica
jedan zeleni peršunčić u smokingu
pa dugo dugo vremena tama
potom otrče po čistačicu
koja je za to odgovorna
ništa ništa ništa ništa

                                fiuuuuu jedna gljivica
inače zdrava
samo krv nije A jedan
jer je preboljela hepatitis
Teške su teške te gljivice
teške u božiju mater

©Tomaž Šalamun
Preveo sa slovenačkog Josip Osti

Iz: Poker

Biblioteka “Lica” 1988