Lucija Stupica
Zločin lune
Zločin lune
Vonj ribje restavracije, na terasi ples krožnikov,
mnoga šepetanja, obrisi sprehajalcev … in si sam,
preboden na svojo zakrpo obale, občutek neskončnosti
preplavi telo – in v naslednjem hipu izgine.
Dan se je sesul v stisnjeno pest,
ki se počasi odpira za darovanje
prahu morju v zadnje slovo.
Val, narejen kot iz glasbe, ne veš,
kje se začenja, kje končuje.
Nemirno tlakovanje galebjih poti.
Tudi v tebi morje – ga že poznaš?
Zvečer se kot splašena senca zliješ s temo.
Izgineš na svojo obalo, molčiš
v sestavljenem svetu jezika
in zreš, kot uboga žival, v žareč horizont.
Počasi sedeš in čakaš na zločin lune.