Uroš Zupan
Veliki petek
Veliki petek
Pred štiridesetimi leti se je Gagarin katapultiral v vesolje.
- Zemlja je bila modra. Angelov ni videl. Hodili so med
Nami. Pred tisoč devetsto sedeminšestdesetimi leti je Kristus
Razsipal svojo enormno avro po gričih Palestine.
Stemnilo se je, ko je umrl na križu. Njemu je bilo lahko.
Vedel je, da bo čez nekaj dni stal na obali Galilejskega
Jezera in prepoznaval svoj glas, ki se bo dotikal vode.
Oseminosemdesetkrat si preživela ta dan in nikoli se
Nisi zdrznila. Oseminosemdesetkrat so bila znamenja božje
Numerologije neopazna. Bil je le post in čakanje,
Da se svet prerodi. Čas za cvetje na drevju in poganjke
V zemlji. Čas, da se ljudje usedejo na tla in zleknejo
V visoko travo. Bil je čas – a zdaj ga ni.
Začetek prejšnjega stoletja je pozabljen. Vojne, ki si se jih
Spominjala, pozabljene. Auschwitz. Prvi klici onstranstva.
Judje zapuščajo barake skozi dimnike. Cigani zapuščajo
Barake skozi dimnike. Smrt je mojster iz Nemčije.
Pozabljeni. Otroci odrasli. Odseljeni. Hiša dokončana. Obrasla
S plezalkami. Zgodnja vstajanja. Dela na polju. Meglica
Kot morje nad dolino. Zrelo žito kot ogenj na nebu. Zgodnje
Smrti. Napačne diagnoze. Polarni mraz klinik. Korak od
Njih pa življenje z visokimi valovi in morsko peno,
Smeh, ki pripada drugim. Pozabljeni. Bel cerkveni zvonik
Na griču kot premec ladje, ki ne odpluje nikomor. Pozabljen.
Zajci. Kokoši. Vrtovi. Polje. Sadovnjak. Pozabljeni. Vsako leto
Znova sprejeto in pričakovano življenje. Tiho tkanje ur.
Nevidna mreža, stkana iz dobrote in poguma. Pozabljeni.
Telo se je skrčilo. Pripravilo na neobstoj. Še en človek iz
Vasi je odšel. Še ena zvezda ugasnila. Vse je izgubljeno
In zopet najdeno v dolgih hodnikih spomina tistih, ki
Ostajajo. Besede posute kot pepel v veter. Smrt, bolečina,
Izguba, sožalje. Odmevajo votlo v ustih, za hip rešenih,
Izpraznjene mesa. Vse je izpraznjeno mesa. Obleke. Sobe.
Očala. Vrt. Zobne proteze. Naprstniki. Copati. Čevlji. Tišina.
V počasnem sprevodu se pomikamo skozi prvi teden na
Zemlji brez tebe. Naslanjamo se na sonce.
Toplota nam nekaj obljublja. Začasne rešitve,
Slepila. Naslanjamo se na veter. Čudaška rasa – členi v
Verigi. Števila v binarnem sistemu rojevanja in umiranja.
Ko naša moč presahne, jo sreča druga. Rimljani so odšli v
Ostijo. Nam ni treba iti nikamor. K nam prihajajo morje,
Travniki, hribi, žito. Jezus sedi ob svojem očetu. V to smo se
Navadili verjeti. Gagarinov duh kroži po orbiti. Vsa človeška
Megalomanija ima svoje meje. V to ne verjamemo. Ti si na potovanju,
K možu, najmlajši hčerki in zetu. V to se bomo morali navaditi verjeti.
Povej jim, da sta dvojčici krhki, a si ju ves čas učila poguma.
Dobro je. Vse ima svoj red. Ko prispeš, javi. Spimo z odprtimi
Očmi. Dihamo globoko. Čakamo znamenja. Solze so se
Posušile. Za njimi je prišel dež in zrahljal zemljo.