Lucija Stupica
Včeraj je pozaba
Včeraj je pozaba
Včeraj je pozaba, so sanje, vse je,
včeraj je pesem, ki sem jo pozabila zapisati,
ker si zaprl dlani - kot knjigo kot oči,
v katerih sem spala mirno kot dete,
kot nekogaršnja hči, kot ženska,
v svojih menjavah kože, menjavah telesa,
vzdož dneva se je vzpenjal obod sveta,
ki je grel besedo v upanje - včeraj,
včeraj sem izbirala ključe najrazličnejših vhodov,
dokler nisem slišala Whitmanovega dečka, ki joče
ob pogledu na pogrebne oblake,
toliko razlogov je, da pozabim, da se izgubim
jočem kričim objemam drhtim,
se levim kot pisana kača,
znotraj se vse drobi kot korenine posušenega ingverja
v ročnem mlinu, katerega ročico vrti dekle
na tleh trgovine, ki jo zapuščam kot včeraj,
kot včeraj, ko si zaprl dlani.