Andrej Brvar
Rakovica
Rakovica
Z enakomernimi zamahi plavutk sem se počasi, kot bi se zbujal iz sanj, dvigal ob strmi skalnati obali, skoz zelenkasto modrino, ki je počasi zmanjševala pritisk, vse bolj nemirna, vse bolj svetla, vse bolj topla. Malo pod živosrebrno bleščavo sem jo zagledal. Imeti jo, imeti! me je popadla nenadna, nepremagljiva želja. Počivala je pred razpoko, sredi ovalnega stekla maske, nenavadno velika v svojem temno zelenem, bolj širokem kot dolgem košu, in si s škarjami trebila zobce. Imeti jo, imeti! Pokazati jo drugim! Zgrabil sem skalnati okrušek, začel sem tolči po trdi, spredaj malo zaokroženi lupini, opletala je s škarjami, jih iztezala v obrambi, razpirala klešče, skušala je zadenjsko zaplavati v razpoko, se rešiti, zbežati, ampak udarci so jo zmeraj znova z nezmanjšanim besom dohitevali, dokler se ni iz zmede muljastega oblačka skotalila v globino, v oblačku pa so se vrtinčile odtrgane hodilke in desne, močnejše škarje, in klešče na njihovem koncu so se še zmeraj odpirale in zapirale, odpirale in zapirale … Tistega dne si nisem upal več v morje. Veter je vse bolj naraščal in valovi so vse bolj bučali, vse bolj renčali, renčali in razkrivali dolge, koničaste, pošastno bele zobe.
