Andrej Brvar
Preludij
Preludij
Mogoče so čelistove oči videle drugo svetovno vojno, mogoče ga je zasulo ob napadu kettenbomb, mogoče so ga izgnali, v živinskem vagonu, brez vode, mogoče mobilizirali, poslali v Calais ali Oostende, kjer je prvič videl morje; mogoče so fagotista po vojni aretirali, ga zaprli zaradi navdušenja nad rusko glasbo, mogoče je od blizu spoznal Goli otok ali Sremsko Mitrovico, mogoče ni zdržal, mogoče je ovajal in pretepal sojetnike, da zdaj ponoči kriči in se zbuja, ves prepoten; mogoče je prvi violinistki umrl sin, edinec, nenadoma, v petem razredu osemletke, mogoče sta se kmalu potem z možem razšla in je taka, totalno na tleh, naenkrat odkrila Boga; mogoče klarinetista skrbi rana na koncu jezika, rana, ki se ne celi, ampak raste in večkrat krvavi; mogoče se pozavnist spet duši kot riba na suhem, mogoče se mu življenje spet kaže kot maškarada, ki jo je treba čimprej končati; mogoče je flavtistka nora na kontrabasista, mogoče jo kontrabasist zavrača, ker ljubi harfistko z dolgimi, tenkimi prsti; mogoče ima timpanist rojstni dan in je židane volje; mogoče je violist še pred uro našeškal otroka, ne da bi bil pravzaprav vedel zakaj; mogoče se je saksofonist še pred uro prepiral z ženo zaradi finančnih zadev, mogoče tudi hornist s svojo, ker je tečna, kadar je srečna, in oboist s svojo, ker misli, da bo imela urejeno tudi življenje, če bo imela urejeno stanovanje … Kakorkoli že: zdaj so tu, zbrani v orkester, pripravljeni, da se posodijo svojim glasbilom, da nas z njihovo pomočjo dvignejo s sedežev, nas iztrgajo iz zemeljske težnosti, iz zakovanosti v tukaj in zdaj, in nas, osvobojene, v jadrnem letu ponesejo gor, ven in čez – čez, v Beethovnovo Tretjo, imenovano Eroica.