Niko Grafenauer
* * * [Na ude razdalj]
* * * [Na ude razdalj]
Na ude razdalj nasnuti kosmi
zime. belo okostje časa in prostora,
ki šklepeta od mraza, od neskončnosti,
v dvoje. kakšna samota v sklenjenem
objemu. in koliko bližine z molkom
na ustih zakopane vanj.
kdaj se oglasi, ki počiva z licem
na ramenu golega življenja.
drug k drugemu prižeta, z leti
razmaknjena, telo k telesu,
oklepava med nama vsak svoj več
od sebe.
trenutek, ki okrog njega kroži
čas pozabe, je brezdanji in za zmerom.
ozri se, s profilom globoko vtisnjena
v spomin, Evridika. naj grem,
do koder sega čas v prostoru,
korak korakov, svojo pot v celec,
kjer ni nikogar, k tebi, brez sledov
za sabo.