Ana Pepelnik
na drugi strani
na drugi strani
se včasih pojavi ladja kjer noben
ne izgleda sumljiv in vsi so normalni.
no mogoče malo prestrašeni.
tam je vedno nek čuden boj za obstanek
v jatah morskih psov in sladkem jezeru
pod njo. nikoli ne vem zakaj vedno
vsi poskačejo med valove
mene pa pustijo na palubi
z morskimi zvezdami v rokah.
podarim jih samomorilskemu kuharju
ki posnema poznega Elvisa preden skoči
malo zaostal in malo za ostalimi
kasneje po kosilu isti morski psi
pojejo hey that's no way
to say goodbye in bruhajo
svetlobo s postaje Saint-Lazare
ampak čudno je to da na tej ladji nikoli
ne znorim in ne razmišljam o bistvu
zmernosti. samo sprejmem da obstajajo
nadarjeni morski psi in kuharji brez posluha.