Anja Golob
KONCERT DEBELE GOSPE
KONCERT DEBELE GOSPE
Par se nas bo zapilo,
kdo od nas bo utonil, zletel s ceste ali bo na kolesu zbit.
Kaka akutna depresija tu, kak hepatitis c tam,
večina bo šla žvižgat vseh sort rakom,
vsaj za enega človeka stavim na kap med seksom,
par nas bo padlo in obležalo na tleh kopalnice.
Kdo se bo verjetno ubil.
Tu in tam bo kdo zvečer zaspal in se zjutraj ne zbudil.
Par nas je že splavilo,
nekaj nas še bo,
nekaj nas ne more imeti otrok,
nekaj nas otrok noče imeti.
Tisti z več denarja bodo končali v sobah domov za ostarele,
med sekajočimi sekundnimi kazalci hodniških ur,
postanim vonjem po inkontinenci in uvelih rožah,
ostali na cesti, daleč od oči in src,
morda v razpadajočih domovih svojih staršev.
Katerih diagnoze so že začele kapljati iz telefonskih slušalk,
že smo si začeli beležiti njihove preglede pri specialistih,
fizioterapije, imena zdravil, že se počasi poseda po nas
tesnoba nemoči – mi : starost = 0 : 1.
Redko, a zgodi se že, da kupujemo rože,
da pošiljamo žalne karte, da iz mobitelov
brišemo številke. Redko, a zgodi se že, da slutimo
v sebi naraščajočo frekvenco črnine.
A za zdaj, preden nas drugega za drugim pogoltne, delamo.
Delamo mnogo, delamo, kar dobimo, večinoma sede za zasloni
na slabih stolih, ukrivljenih hrbtenic, s sendviči za kosilo.
Včasih pride vesela novica ali pismo, napisano z roko,
včasih dobra knjiga, film, album, razstava, koncert,
včasih kdo na odru pove stavek, ki predre
četrto steno in ostane. Včasih zagovarja kdo
svoj doktorat, včasih zadane kdo na loteriji,
včasih se komu rodi otrok. Včasih kdo odpotuje in
pošlje kartico, ima se dobro in to res misli,
včasih gre kdo s kom domov in je seks izjemen,
zjutraj pa potem nobenega teženja, samo vzajemni
“Tenks, sej se kaj vidva, dobr bod,” in čao, včasih,
res včasih mavrica.
Gledamo, beremo, poslušamo, govorimo,
tu in tam kaj napišemo. Sledimo napredku, kupujemo
razne naprave in se jih na skrivaj učimo uporabljati.
Redko plezamo na hribe, redko kadimo haš, redko
gledamo zvezde, redko pojemo, redko tvegamo, redko zamižimo.
Toda dokler sloni še kak človek v zahajajoči svetlobi dneva
na mostu in sanjaje zre v vlak pod seboj,
dokler ponoči še kdo odkolesari s sprejem k opustelemu
kontejnerju sredi idilične nizozemske pokrajine
in nanj čez celo prednjo steno na tolsto našprica RELAX,
in dokler v najbolj oddaljenem kotu dvorišča pred vrtcem še stoji
tih, vase zazrt otrok, ki s palico ali ročajem lopatke
skoz špranjo ograje z resno
zavzetostjo beza v prst tam zunaj, na drugi strani,
dotlej smo varni. Ni še zares, zares.