Niko Grafenauer
DEŽELA
DEŽELA
Pred mano se mukoma, še neutelešena v zavesti,
dani pokrajina. Na robu, iz gozda, ki vrši, stopi žanjica.
Vse stvari kot po premolku učvrstijo pomene.
Poletje se v krogih zgrinja okoli kukavičjega klica.
Oči do pozabe ponavljajo vse, kar uzrejo.
Ob srečanju z njimi opuste ptiči svoja imena.
Njihov krik obvisi v tišini kot nihalo.
V dušku si izpišem svet do neizrekljivega stržena.
Ni roke, ki bi pobratena s smrtjo kot meč
ukrotila vetrove. Razrahljani vonji obetajo skopo žetev.
Kdor stopi pred hišo, ki v njej prebiva, posivi kot bron.
Človeka v tej deželi preganja senca kakor očetova kletev.