Aleš Debeljak
Čez reko, na vzhod
Čez reko, na vzhod
Mlad srnjak je planil prek čistine, za kratek hip. Davni
strel na mostu sredi mesta, ki izginja, vibrira skozi naš
vek. Kaj bi to. Voda sili čez nasip. Gospodar hodnikov
se premetava v nemirnem snu, v vili ob sotočju rek. Prazno
odmeva mu korak. Godba v parku je zaspala. Ti, ki si šel skoz
taborišča in mraz Urala, hodiš mimo straž, ki gledajo v drugo
smer. Sporočajo ti skrivni znak. Drsiš skoz notranja dvorišča,
tlakovna s sivimi kostmi. Zdavnaj že prestopil si poslednjo
mejo in se naučil osnovne lekcije sveta. Preživi le tisti,
ki zna sprejeti boleči dar. Ne opazuj zdaj arhitekture rož!
Udari, kot je sanjal On. Da lobanja se zdrobi kot vanilijev
piškot na dno skodele. Udari! Da na rezilu zablešči se stok
otrok in angelov in oživi nagon. Naj se rod, če ne gre drugače,
v rani prepozna, naj vendar že razpade temelj zadnje citadele.