JELEN

Najstrašnejša skala, bela bela želja.
Voda, ki izviraš iz krvi.
Naj se mi oži oblika, naj mi zdrobi telo,
da bo vse v enem: žlindra, okostja, prgišče.

Piješ me, kot bi mi izdiral barvo duše.
Lokaš me, mušico v drobnem čolnu.
Razmazano glavo imam, čutim, kako so se
gore naredile, kako so se rodile zvezde.

Spodmaknil si mi svoje teme, tam stojim.
Poglej, v zraku. V tebi, ki si zdaj zlit in
moj. Zlate strehe se ukrivljajo pod nama,

pagodini listi. V ogromnih svilenih bonbonih
sem, nežen in trdoživ. Meglo ti potiskam v
sapo, sapo v božjo glavo v mojem vrtu, jelen.

© Tomaž Šalamun
De: Živa rana, živi sok
Maribor : Založba Obzorja, 1990
Producción de Audio: Študentska založba

Zurück gezwungen in meinen Lieferwagen

Zurück gezwungen in meinen Lieferwagen
konnte ich nicht mehr
zernagt

Pleite
unter einer Brücke

da war ich – eine Tonne Ruinen
in den Händen

schüttelte ich
meine Öljacke

wie so viele meiner
verschmutzten Träume

Übersetzt aus dem Französischen von Hildegard Grüter und Christa Japel